Samhain

Halloween oziroma noč čarovnic je star keltski običaj, imenovan Samhain, ko so ljudje nekoč praznovali konec žetve, bilo je nekakšno keltsko novo leto. Na ta dan so pridelke shranili za prihajajočo zimo. Verjeli so, da se 31. oktobra meje med živimi in mrtvimi razdrejo, povezave pa so močnejše in jasnejše. V noči so videli most do sveta umrlih. Zato so na ta večer druidi zakurili velike kresove in vanje metali kosti živine, da bi si pridobili milost duhov. Nadeli so si tudi kostume in maske.

Halloween je krajšava za All Hallows' Even (večer vseh svetih), torej večer pred krščanskim praznikom vsi sveti. Sprva je bil dan vseh svetih 13. maj, vendar sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. premaknila na 1. november, ki je bil prvotno poganski praznik.

Najpogostejši simbol noči čarovnic je gotovo velika izrezljana buča, iz katere so odstranjena semena, v njej pa gori sveča. V preteklosti so Kelti namesto buč izrezovali repo, ki je simbolizirala glavo. Verjeli so namreč, da je glava najpomembnejši del telesa in nosilka duha in razuma.

Rezljanje buč za ta dan je za mnoge priljubljeno in zabavno opravilo. Na slikah zgoraj sta buči, ki sta bili kot okras postavljeni v nekem lokalu na Galjevici. Izrezljala ju je Sara Belec, zdi pa se mi, da bi jima brez pretiravanja lahko priznali tudi pridih umetnosti...

Več o Keltih in bučah je napisano tukaj: klik.

Pa srečno pot!

Tosc in Ablanca

Zadnjih nekaj jesenskih vzponov se mi dogaja, da je zjutraj ko se na izhodišče pripeljem z avtom, še tema. Tudi tokrat, ko avto pustim na koncu ceste na Pokljuki je tako. Samotno je in tiho, nikogar ni daleč naokoli, ko se pripravljam za pot. Tam visoko zgoraj v sneženem pobočju zagledam lučko in takoj za tem še eno. Tistim, ki so že tako visoko tam zgoraj kar nekako zavidam, saj se obeta lepo jutro in bodo lahko sončni vzhod doživeli v objemu vršacev.

Kolovoz za dostop na planino Konjščico sprva vodi skozi gozd, kljub svetli luni imam prižgano čelno svetilko, a jo kmalu ugasnem. Od planine, kjer nekaj tabel opozarja na turistično sirarstvo, a je v jeseni zapuščena in samotna, pot vodi navzgor, proti ravni dolinici Na Jezercu. Oni z lučkami so očitno tja gor prispeli iz poti preko Rudnega polja, saj gazim nedotaknjen sneg, ki se ugreza nekako do vrh čevljev.

V jutru, ki se prične porajati kakšne pol ure hoda nad Konjščico se špičke vrhov obarvajo v škrlatno rdeče. Najprej čisto pri vrhu, nato pa nižje in nižje.

Izza dreves nad planino pokukajo prvi sončni žarki v pozdrav čudovitemu novemu dnevu, ki že tolikokrat to jesen pozdravi le gore, dolino pa pusti zagrnjeno z meglenim pregrinjalom.

Macesni še niso uspeli izgubiti vseh svojih iglic, le otresli so se večino snega, zato se zlatorumeni prešerno nastavljajo sončnim žarkom. Nizkorastoče ruševje pa je že skoraj popolnoma prekrito z belo odejo.

Na nedotaknjeni poti je na tej višini že toliko snega, da se ugreza preko gležnjev. Včasih se mi iz rušnatega grma, ki visi čez pot za vrat strese kakšna dodatna pošiljka. A gaženje mi zaradi čudovitega jutra ni popolnoma nič težko.

Malo pod ravninico Na Jezercu naledim na sledi pohodnikov iz smeri Rudnega polja, katerih lučke sem opazil zgodaj zjutraj. Kmalu zagledam skupino sedmih ljudi, ki so presenetljivo blizu, glede da so bili še nedolgo tega oddaljeni vsaj uro hoda. Hodijo počasi, kolona se jim trga, vodilna skupina je precej naprej, zadnji zaostaja in velikokrat počiva. Opremljeni so precej nenavadno, dva imata čelade, tretji okrog pasu nekaj vponk in prusikovih vrvic in še nekaj druge opreme, četrti je brez nahrbtnika, palic in cepina.

Malo pred Studorskim prevalom jih prehitim, v slabi angleščini me vprašajo, če je to pot za Triglav. Potrdim, nato pa po kratkem premisleku nevsiljivo namignem, da zna bi pri 30 centimetrih snega vzpon na Očaka kar zahteven. Eden mi skopo odvrne, da imajo opremo... Ne poskušam več biti pameten, le vprašam jih, od kod so. "Iz Ukrajine", izvem. Po slovensko voščim "dobro jutro". "Dobrogo ranku" dobim odgovor. "Dobroe utra is in Russian language" še prileti nazaj. Do Studorskega prevala molčimo.

Na prevalu spet počivajo, jaz se razgledujem naokoli. Na vzhodu se, zasnežena lepo vidita Mali Draški vrh in Viševnik, spodaj dolinica Jezerce.

Na zahodu nas pozdravlja jezero megle nad Bohinjem z osupljivo ogrlico Bohinjskih gora. 

Na kratko se poslovimo, sam odhitim naprej po prečni poti proti Vodnikovem domu. Snega ni nič manj, a ker pot v glavnem le preči in vzpona skoraj ni, je lažje gaziti.

Kmalu pridem do prijazne klopce, ob kateri se na skali, prekriti s snegom skriva napis. Z roko odstranim sneg, komaj še razpoznavne črke mi potrdijo, da se tu odcepi neoznačena pot za Tosc. Poti sledim, kolikor je le mogoče, vendar se mi v snegu nekje pod strmo stopnjo v zgornjem delu pobočja Malega Tosca izgubi. Zato nadaljujem naravnost navzgor po robu zasnežene grape, kjer je opaziti manjše plazove. Iz kamnite strmine Tosca me radovedno gledajo številni gamsi.

Pogled nazaj proti Studorskemu prevalu mi pokaže Veliki Draški vrh in njegov južni greben, nasproti njega pa se dviga špička z nenavadnim imenom Ablanca (tudi Špik). Daleč spodaj vidim klopco, s katere se Ukrajinci ravno odpravljajo naprej, po tem, ko so si zopet privoščili počitek. Zdi se mi, da oklevajo med mojimi sledmi in nezgaženo potjo za Vodnikov dom in nato Kredarico, a se končno le pravilno odločijo. Zaželim si, da bi se njihov vzpon na Triglav srečno končal, pa kakorkoli že.

Iz opisa poti vem, da se pot na približno tej višini obrne v levo, zato zapustim grapico in po travnatih policah prečim strmo stopnjo v levo, dokler ne pridem v lažji teren zgornjega dela vzpona proti Malemu Toscu. V nadaljevanju poskušam slediti travnim biljkam, ki sem ter tja gledajo iz snega, saj se tam še najmanj udira. Kjer trave ni videti, so zameti, sneg se udira do stegen, kljub palicam z ogromnimi krpljicami s katerimi si pomagam, napredujem po polžje.

Za nameček se pojavi še megla, ki v nekaj minutah zastre čudovito modrino neba in sonce, ki je prijetno grelo. Orientacija na tem območju je v takih pogojih izredno zahtevna.

K sreči je bila odločitev, da prečim na levo, pravilna. Zopet naletim na pot, na kateri je skoraj vsakih 15 metrov postavljen možic. Kakšno pretiravanje bi se to zdelo v sončnem vremenu in kako vesel sem kamnitih prijateljev v tej megli in zametih, ki izčrpavajo!

Počasi prigazim do vrha Malega Tosca, naokrog zaradi megle ni videti prav nič. Sledim možicom, kmalu zagledam manjšo vrtačo, nato pa še v opisu poti navedeno njeno veliko sestro, ki jo obidem po desni strani.

Za trenutek se malo zbistri in pokaže se vrh Tosca z vrtačo. Še kakšnih 15 minut gaženja je do cilja. V spomini si poskusim vtisniti strukturo pobočja, da bi se lažje znašel, če bi se spet spustila megla. To se tudi zgodi, a ob pomoči nekoliko redkejših možicev in grebena, katerega se držim, kmalu prigazim na vrh.

Utrujen sem, a vesel. Na vrhu je sneg spihan, tako da se vidi žig, to pa je tudi vse, kar se tiče razgleda. Kljub zgodnji uri zaradi megle in vetra tu gori nimam nobene želje ostati.

A vreme se me le za trenutek usmili, naklonjen mi je pogled na Zgornjo krmo. Triglav, Kredarica in drugi čudoviti pogledi, po katerih je Tosc znan, so danes zame nedovoljeni.

Nazaj se vrnem deloma po lastnih sledeh, deloma po poti, ki preči strmo stopnjo po udobni polici, s katere so me prej opazovali gamsi. Kmalu sem pri klopci, ki je dovolj nizko, da nanjo še sije sonce. Privoščim si malico.

Seveda to ne gre kar tako enostavno, en delček dobrot moram prepustiti tudi kavkam, ki brez strahu skakljajo okrog mene in zahtevajo svojo mitnino. Odlično jim tekne zlasti prepečenec!

Po malici s pernatimi gosti nadaljujem povratek. Še blizu klopce srečam hrvaškega gorskega reševalca, ki ga spremljajo tri gospe. Gredo na Tosc, povem mu, kje sem šel jaz gor in kje dol.

 
Vesel je, da na vrh vodi sled, ker se tako Tosc kot njegov sosed Veliki Draški vrh čedalje bolj ovijata v meglo. Tudi Bohinjski hribi, ki so se zjutraj s svojo belino lepo odražali horizont na nebeški modrini so se kar nekako zgubili v črnih oblakih.

Na Studorskem prevalu sem kot bi mignil. Ozrem se proti Ablanci, drobni, kakšnih 100 metrov visoki špički na južni strani prevala, na katero vodi neoznačena pot.

Vrh je v megli, potka je vidna le prvih nekaj metrov, nato pa izgine. Vseeno se odločim in se napotim po njej. Sneg je ob tem času že južen, na nekaterih mestih ga sploh ni, drugje pa zakriva stope in oprimke a je nestabilen in se nanj ne moreš zanesti. Povrh vsega je teren predvsem v spodnjem delu izredno krušljiv.

Počasi in previdno napredujem, sem ter tja je potrebno malo poplezati. Enkrat ali dvakrat poskusim najprej po eni varianti, nato pa po drugi, ker se v megli ocenim, da prva možnost ne vodi tja, kamor bi morala.

Malo kasneje sem na prvem od vrhov dvoglave gore. Drugi vrh, na katerem je postavljen možic je le nekaj metrov proč, tehničnih težav ni, zato se preko miniaturnega sedelca nanj povzpnem kot bi trenil.

Pogled z vrha po meglenih grapah navzdol je kar malo strašljiv, počutim se precej osamljenega. Naredim par fotografij in se obrnem nazaj proti Studorskemu prevalu, kjer slišim smeh in glasno govorjenje.

Do prevala sicer ni daleč, le nekaj več kot sto višinskih metrov, a previdnost pri sestopu kljub temu ni odveč.

Vrnem se po lastnih stopinjah v snegu, mestoma je potrebno poplezati navzdol čez skalnate odstavke in krušljiva pobočja. Včasih težave obidem drugje, kot gor grede.

Na Studorskem prevalu ni nikogar več, po dobro zgaženi poti, na kateri se sneg že zelo topi, sem kmalu pri Jezercih. Od tam dalje je pot ena sama čobodra, na Konjščice skoraj da ni več snega, pot po gozdu je blatna in polna spolzkih korenin.

Ko pridem do avta, ki je parkiran na gozdni jasi ob koncu ceste, me pozdravi nebeška jasnina, prešerno sonce pa poskrbi za toploto, da v miru pospravim opremo in se pripravim za vožnjo. Dan je tako lepo zaokrožen.

Pa srečno pot!

Jesen je pokazala zobe :)

Skuta in Grintovec

Iz Konca nad Kamniško Bistrico se napotim mimo Kogla in naprej čez Gamsov skret in po brezpotju naprej pod Štruco in čez Velike pode pod Dolgi hrbet, potem po poti na Skuto. Od tam na Mlinarsko sedlo in po grebenu na Grintovec ter naprej čez Kokrsko sedlo v Konec.

Še v trdi temi me v gozdu zapelje nekakšna bližnjica mimo podrtih dreves in me po več strmih mokrih zemljastih stopnjah pripelje na desno v Mali hudi graben pod Trato. Po grabnu se vzpenjam, dokler zopet ne naletim na pot. Ne priporočam, se je bolje prebiti čez tista drevesa...

Prvi jutranji žarki obsijejo vrh Kogla, ko se po komaj zaznavni stezici bližam slapu, okrog katerega preko strmega skoka vodi pot.

V dolini je še tema in žalostna megla, ki se bo, kot se izkaže kasneje, obdržala cel dan.

Skok v Gamsovem skretu je moker in spolzek, ima pa (najbrž od letos ali lani) novo jeklenico, ki je močno napeta in daje zanesljivo oporo.

Po slapu ob skoku voda zgolj mezi, a je zjutraj vse naokrog vlažno in spolzko. Nad njim so strme trave, ki so dobro shojene in imajo velike in dokaj varne, a zjutraj še blatne in spolzke stope.

Tam srečam čredico kozorogov, ki so se na moje veliko veselje mirno pustijo slikati.

Njihovi pogledi so zvedavi, ne morem se znebiti občutka, da se namenoma nastavljajo fotoaparatu.

Lepotec tehta vsaj 100 kilogramov, ocenjujem, da je čez pleča visok meter ali celo več. Če bi se slučajno odločil, da se zaleti vame, bi mi ob njegovih mogočnih rogovih zanesljivo trda predla.

A Glavni Kozorog se poziranja kaj kmalu naveliča, kar mi tudi da jasno vedeti. S sprednjo nogo odločno brcne za glavo veliko skalo, da zleti po zraku, naravnost vame... Komaj se ji izognem. Sporočilo razumem, pospravim fotoaparat, nakar se v miru razidemo.

Kmalu po srečanju s kozorogi pridem do klopce s prijaznim napisom "Poglej in se nasmej". Osamljena v divjine je kar malo nenavadna, a me, kjub temu, da je še vedno utrujena in zdelana vseeno razveseli.

Potka se počasi izgubi in preide v škrapljaste Velike pode pod Grintovcem. Tam se po dolgih letih srečam s Štruco, katere značilen trebuh visi daleč čez rob njene zahodne stene. Že davnega leta 1962 sta se kot prva čez ta 8 meterski previs prebila Pavel Šimenc in Tone Škarja. Čudovita in tudi meni dobro znana kamnita struktura mi vedno znova vzbuja vznemirjenje, spoštovanje in ... tudi nekaj strahu.

Ko prehodim in preplezam kakih 100 metrov visoko stenico med Dolgim hrbtom in Štruco, zhagledam vrh Skute, prekrit z ostanki prvega oktoberskega snega. Redke snežne lise niso nobena ovira, nad 2400 metri je sneg zjutraj še rahlo trd, a se prijetno ugreza do gležnja. Kasneje, na povratku, postane razmočen, tako da me mokrota v čevljih spremlja do konca poti. Dereze niso nikjer potrebne, prav tako ne cepin. Se bodo pa te razmere, glede na trenutno vremensko napoved, očitno v dnevu ali dveh spremenile.

Na vrhu Skute ni nikogar, tudi vpisne knjige ne. Samotno je, a toplo in prijazno, brez najmanjše sapice.

Na vzhodu mi družbo delajo Rinke, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica...

Na zahodu pa Grintovec s svojo večno spremljevalko Kočno, ki se kot prava dama zapeljivo ovija v tančice.

Globoko spodaj je pravi labirint poti, Jezersko sedlo, Storžek in Babe.

Malica je že od doma skrbno pripravljena. Privoščim si nekaj za pojest, nato se mimo Štruce odpravim nazaj proti Mlinarskemu sedlu.

Bivak Pavleta Kemperleta pod Grintovcem, ki ga opazim ko prečim pod Dolgim hrbtom, je le drobna škatljica v daljavi.

Na Mlinarskem sedlu je križišče štirih smeri, puščica za Grintovec pa kaže naravnost v nebo.

Zračna, a dobro varovana in lepo speljana pot po grebenu čez Mali Jezerski Grintovec je kmalu za mano.

Po melišču in krajši gladki stenici me pot kmalu pripelje na očaka Kamniških Alp. Kako drugačen od tistega čez Streho je s te strani dostop do Grintovca!

V megli se vpišem v knjigo, v kateri je tisti dan vpisanih 6 obiskovalcev, dva od njih sem od daleč opazil pri Mlinarskem sedlu.

Tako Grintovec in Kočna sta popoldan zavita v že običajno meglo. A za nagrado se nekaj sto metrov nižje, na Grintovčevi Strehi nebo zbistri. Ponudi se čudoviti razgled na dolino, zavito v meglo, iz katere kot v pravljici štrlijo vrhovi gora.

Jesen je, koča na Kokrskem sedlu je že zaprta.

Na sedlu se poslovim od še zadnjih sončnih žarkov...

Megleno morje se ponovno prične kakih 500 metrov pod Kokrskim sedlom... Hodeč po duhamorni poti se počasi in neprostovoljno pogrezam nazaj v meglo.

Pa srečno pot!

Triglav čez Plemenice

Mojstrana nekaj čez peto uro zjutraj še spi, ko se z avtom tihotapim skozi vas. Pravo nasprotje te spokojnosti je parkirišče pred Aljaževim domom, kjer je parkiranih kakih 100 avtomobilov. Velika večina je že zaklenjenih in zapuščenih, pri ostalih si pohodniki obuvajo planinske čevlje, pripravljajo nahrbtnike, pri enemu ravno kuhajo jutranji čaj ali kavo oziroma se tako ali drugače pripravljajo na turo. Še en ali dva šotorčka zaznam napol skrita v gozdu za avtomobili.

Ura še ni šest zjutraj, ko se odpravim tudi sam proti Luknji. Tema je še popolna, a na Tominškovi poti že zagledam lučko in še več njih visoko gori na poti čez Prag. Kako zgodaj se nekateri odpravljajo na pot... Samotnih pohodov sem vajen, ni mi težko, a Triglavska Severna stena s svojimi 1200  metri nad Vrati je kot težka senca, zato sem vesel ljudi, ki jih slutim za lučkami v tej gorski temi in tišini.

Pot se zložno vzpenja in le počasi postaja malo bolj strma. Ravno prav, da se človek ugreje. Kmalu ugasnem čelno svetilko. Do bivaka pod Luknjo pridem dokaj hitro, nato me nekoliko upočasnita dva nemško govoreča planinca, ki pa me čez nekaj minut prijazno spustita naprej.

Jutranja zarja me povabi k ogledu doline v prvih žarkih svetlobe le nekaj metrov pod Luknjo. Prav lepo je spet enkrat videti, kako se prebuja dan in kako vrhovi gora oranžno zažarijo v jutranjem pozdravu sonca... 

Z nezadržnim bogastvom svetlobe, ki se razliva po stenah in grebenih žarenje izgublja svojo moč, a namesto tega nastaja nov dan, gore se, kot bi mignil, kopljejo v soncu.

Na Luknji dohitim fanta in dekle, ki se ob mojem prihodu zaženeta po jeklenicah navzgor. Zgoraj, kakih šestdeset metrov višje v skoraj navpični steni slišim tleskanje vponk samovarovalnega kompleta, ki ga nekdo uporablja. Prvih sto metrov poti je še v mraku, zato ne vidim točno poteka poti, vse skupaj mi deluje nekoliko tesnobno.

A pomisleki izgineja takoj, ko z roko primem za skalo. Pot je res strma, izpostavljena, a dobro varovana. Večkrat je na izbiro zgolj jeklenica in klin, saj v skalah ni dovolj primernih oprimkov in stopov. V nekaj minutah priplezam čez to, ključno stenico. Nadaljujem po ozki stezički, ki me pelje po izpostavljenih policah in preko krajših skokov, kjer je treba včasih poprijeti tudi z roko. Čeprav tehničnih težav tukaj skoraj ni, pa napake niso dovoljene! Strme, skoraj navpične trave pod stezico se sprva končajo dvesto ali tristo metrov nižje v Koritih, a je višinska razlika do melišč z vsakim metrom vzpona večja. Na najbolj izpostavljenih odsekih je pot sicer varovana z jeklenico.

Visoko sem že, sem ter tja se ozrem nazaj na prehojeno pot. Luknja je še vedno v senci.

Enkrat ali dvakrat naletim na spominsko tablo preminulim v gorah. Spomnim se na Tineta  Miheliča, prijatelja alpinista, pisca številnih odličnih planinskih in alpinističnih vodnikov, poznavalca Julijskih Alp in južnoameriških Andov, ki je na brezpotnem dostopu na Pihavec, že daleč spodaj, na drugi strani Luknje leta 2004, za vedno zaspal. Njegova hčerka Tina je tedaj povedala: "Našli so ga v grapi, ker mu je verjetno postalo slabo. Pod glavo si je dal nahrbtnik, se usedel, dal gor očala in zaspal. Umrl je s spokojnim obrazom in zadnjim pogledom na Triglav, v okolju, kjer je tudi najbolj užival".

Pot se nadaljuje in postaja manj strma. Na enem mestu je krajši skok ves obsut z zemljo, najbrž so imeli gamsi zabavo. Tam me dohiti mlajši fant, ki skoraj teče. Izmenjava besedo ali dve, nato odhiti naprej. Do Plemenic, skoraj ravnih škrapljastih podov na zgornjem robu stene je še kar nekaj poti, težavnejši je le še krajši, a izpostavljen in varovan odsek, ki ga nekako prediham. Na enem mestu se pri plezanju narahlo naslonim na koleno. To ni dovoljeno, zato sem kar jezen nase, tehniko bo nujno potrebno vsaj malo obnoviti in izpiliti!

Razgledi so enkratni! Na modrini neba se jasno odražajo silhuete in sence Julijcev in sosednjih gora. Mangart, Jalovec, Škrlatica, Lepo Špičje in vsi njihovi manjši, a nič manj lepi podaniki so kot na dlani!

V daljavi Mangart in Jalovec, pogled sega daleč čez meje.

Škrlatica je nesporna vladarica svojega kraljestva!

V nebeški modrini se kopljejo Kanjavec, Malo in Veliko Špičje.

Sfinga iz Amfiteatra (vir: Zurna24.si)

Pot se položi, po skoraj ravnem a razbitem svetu prispem do Sfinge, tristometerskega gladkega stebra, previsnega in poleg Črne stene najstrmejšega dela Severne Triglavske stene. Steber je ime seveda dobil po egipčanski Sfingi, ki ji je ta kamnita struktura silna podobna, če jo gledaš iz Amfiteatra v Steni.

Pričaka me, zakrita s sončnimi žarki, ki ji zakrivajo zgornji del obraza. Več kot štiri desetletja so minila, odkar sem bil zadnjič tukaj in z Njo, iz oči v oči.

V Njenih previsih sem počel marsikaj, a sedaj le s težavo razbiram posamezne raztežaje, prehode, stojišča... Velika, štiri metrska vodoravna streha, čez katero vodi smer Obraz Sfinge, je dobro vidna, prav tako zajeda, ki nad streho vodi naprej do roba stene. Smer je kot iz risank, še nekaj metrov pod robom so težave izredno hude, nakar se stena nenadoma popolnoma izravna in preide v vodoravni svet Plemenic...

Tam zraven se vzpenja Raz Mojstranških veveric, ki se kot vogal ogromne stolpnice vzdiguje nad tisočmetrskim prepadom. Spominjam se, da se mi je davno nazaj med plezanjem po Razu odkrušil kamen. V popolni tišini, ki je sledila, je trajalo kar nekaj sekund, da sem zaslišal udarec, ko je prvič zadel v steno kakih petsto ali sedemsto metrov nižje... Zadaj, za vogalom Raza je smer Drašler - Kunaver, kjer sem se prvikrat srečal s tedaj še redkimi klini svedrovci...

Občutki, ko takole gledam izpolnjene in neizpolnjene izzive mojih mladostniških dni, so pravzaprav nenavadni. Vznemirjenosti skoraj da ni, le ponovno sem osupel nad divjino in lepoto Stene, s katero sem se tolikokrat srečal. Nad vsem tem pa prevladuje neka umirjenost, nekakšno zadovoljstvo nad soočenji, ki sem jih v mladosti doživel z Steno, še posebej s Sfingo in predvsem samim sabo. Ta čudoviti delček neponovljivih doživetij iz preteklosti bo za vedno zapisan v mojih spominih, a vznesenosti, radovednosti, hrepenenja pa tudi tekmovalnosti tistih dni najbrž ne bo več nikoli mogoče priklicati nazaj.

Steber na vrhu Plemenic.

S Plemenic se vidi skoraj do Dolomitov, pa Mangart, Jalovec, Travnik in v ozadju špička Velikega Kleka.

Po kratkem postanku nadaljujem proti Triglavski škrbini. Čeprav smo že septembra, je v nekaterih luknjah še sneg. Malo naprej me prehiti še en hitri pohodnik, na poti za Dolič vidim še nekaj ljudi. Kar precejšen promet za visokogorje...

Tik pod Triglavsko Škrbino dohitim dva, zopet nemško govoreča pohodnika, ki gresta prav tako na Triglav. Na kratko se pozdravimo.

Na Škrbini me premamijo čudoviti pogledi,  kot že tolikokrat danes potegnem iz žepa fotoaparat...

Vidijo se Zahodni  Julijci, Razor, Prisojnik, Mangart...

Labirint Triglavskih podov je kot na dlani...

Kot na dlani je tudi koča Planika, še eno izmed zavetišč za dostop na vrh Triglava.

Nadaljujem po Gorjanski poti, ki me, opremljena z novimi jeklenicami, v kakšne pol ure pripelje na vrh Očaka.

Na vrhu je prijetno, sončno in brez vetra. Skoraj popolnoma jasno nebo omogoča poglede tja do Velikega Kleka in morja na drugi strani. Vidne so Kamniške Alpe, seveda Zahodni Julijci in, če me oko ne vara, tudi Lienški Dolomiti. Ljudi na vrhu je kakih dvajset, vsi uživajo na soncu, preseneti pa me, da jih skoraj tretjina tudi - kadi!

Preko grebena Malega Triglava  je lepo vidna Kredarica, pa Rž in Rjavina in levo spodaj Staničev dom.

Ne ostanem prav dolgo, le toliko, da si malo oddahnem. Čez Mali Triglav prihaja čedalje več pohodnikov, zato se odločim za nadaljevanje proti Kredarici. Pri sestopu je že kar malo gneče.

Pot, ki preko Malega Triglava vodi do Kredarice, je pravzaprav nenavadna. Skoraj vsak meter je opremljen z jeklenico, pritrjeno na kline ali močne železne stebričke. Okovje, ki so ga nadeli Triglavu, pa poleg občutka varnosti zbuja tudi pomisleke. Gorski svet bi moral biti pravzaprav nedotakljiv, zato so za takšen poseg potrebni tehtni razlogi.

Ko pri sestopu to premlevam, pridem do misli, da je morda razlog v tradicionalni navezanosti Slovencev na Triglav kot sveto goro, ki jo po nekakšnem izročilu mora vsaj enkrat v življenju obiskati vsak izmed nas. Najbrž so snovalci poti, ki so bili nedvomno v hudi dilemi ocenili, da bi ob omejenih gorniških spretnostih takšnih enkratnih obiskovalcev gora, brez varovanja zanesljivo prihajalo do nesreč, ki se na Triglavu lahko kaj hitro končajo tragično. Nekako se pomirim s to ugotovitvijo in kmalu dospem na ravno sedelce med Malim Triglavom in Kredarico, kjer varovala niso več potrebna. Koncentracija nekoliko popusti, malo pogledam na okrog - in že mi na ravnih ploščah, pokritih s peskom, zdrsne. Znajdem se na boku, na dlani desne roke, s katero sem se poskušal ujeti, dobim grdo prasko.

Kredarica, kjer se ustavim za pol ure, je pravo svetovljansko središče! Presenečen sem, koliko tujcev, ki se pogovarjajo v številnih jezikih je to sredo prikorakalo do naše najvišje postojanke. Pa koča ni prav lahko dostopna, po najbližji poti je potrebno vsaj 4 ure zmerne hoje.

Po zasluženi malici, ki sem jo prinesel s sabo, se počasi odpravim čez Prag v dolino. Še zadnjič pogledam na vrhove zahodno od Triglava.

Na levi strani, pod severnim pobočjem se vidijo žalostni ostanki Triglavskega ledenika, ki so ga nekoč imenovali Zeleni sneg.

 
Na bolj položnem delu, tik nad Severno triglavsko steno so številne luknje in ledeniška groblja.

Malo sem že pozabil, da je prvi del poti v smeri proti Staničevi koči dokaj krušljiv in zato varovan, zato pričnem hojo s palicami. Nagajajo mi ves čas spusta ob klinih in jeklenicah. Končno, že nekoliko pod Staničevo kočo le pridem na precej bolj ravno območje škrapljastega sveta, kjer palice pridejo zopet prav.

Čeprav je že pozno popoldne, na poti srečam kakih petnajst ali dvajset popotnikov, vsi gredo proti Kredarici. Spet sem presenečen, ko iz njihovih pozdravov razberem, da je velika večina tujcev.

Po poti čez Prag dohitim gospoda poznih srednjih let z odraslo hčerko. Hodita previdno, njuna hitrost mi ustreza, zato kakšno uro hodimo skupaj. Sem ter tja izmenjamo kakšen stavek. Nekaj nižje od najstrmejšega dela, kamina s pletenico in skobami, za trenutek počijeta, sam pa grem naprej.

V dolini pri spomeniku sem malo pred mrakom. 

Pri Aljaževem domu je malo gostov, le ena miza v kotu je polna hrupne mladine, oblečene v moderna, pisana športna oblačila. Počasi odidem do avtomobila, kjer le nekaj stran glasno, celo bahavo izmenjuje svoje gorniške izkušnje druga skupina podobno oblečenih. Pač drugačen svet... Pa če sem iskren se mi zdi, da je od nekdaj tako...

Kmalu prideta za mano moja sopotnika s poti čez Prag. Pozdravim ju, povesta mi, da sta vesela, ker sta v enem dnevu prišla na Triglav in nazaj. Izvem, da je bila hči danes prvič na Triglavu. Čestitam ji, iz oči ji razberem, da ne more skriti veselja in ponosa, kar ji oboje privoščim iz vsega srca. Prepričan sem, da to ni bil njen zadnji obisk naših gora! Bodi dobrodošla!

Pa srečno pot!