Skuta in Grintovec

Iz Konca nad Kamniško Bistrico se napotim mimo Kogla in naprej čez Gamsov skret in po brezpotju naprej pod Štruco in čez Velike pode pod Dolgi hrbet, potem po poti na Skuto. Od tam na Mlinarsko sedlo in po grebenu na Grintovec ter naprej čez Kokrsko sedlo v Konec.

Še v trdi temi me v gozdu zapelje nekakšna bližnjica mimo podrtih dreves in me po več strmih mokrih zemljastih stopnjah pripelje na desno v Mali hudi graben pod Trato. Po grabnu se vzpenjam, dokler zopet ne naletim na pot. Ne priporočam, se je bolje prebiti čez tista drevesa...

Prvi jutranji žarki obsijejo vrh Kogla, ko se po komaj zaznavni stezici bližam slapu, okrog katerega preko strmega skoka vodi pot.

V dolini je še tema in žalostna megla, ki se bo, kot se izkaže kasneje, obdržala cel dan.

Skok v Gamsovem skretu je moker in spolzek, ima pa (najbrž od letos ali lani) novo jeklenico, ki je močno napeta in daje zanesljivo oporo.

Po slapu ob skoku voda zgolj mezi, a je zjutraj vse naokrog vlažno in spolzko. Nad njim so strme trave, ki so dobro shojene in imajo velike in dokaj varne, a zjutraj še blatne in spolzke stope.

Tam srečam čredico kozorogov, ki so se na moje veliko veselje mirno pustijo slikati.

Njihovi pogledi so zvedavi, ne morem se znebiti občutka, da se namenoma nastavljajo fotoaparatu.

Lepotec tehta vsaj 100 kilogramov, ocenjujem, da je čez pleča visok meter ali celo več. Če bi se slučajno odločil, da se zaleti vame, bi mi ob njegovih mogočnih rogovih zanesljivo trda predla.

A Glavni Kozorog se poziranja kaj kmalu naveliča, kar mi tudi da jasno vedeti. S sprednjo nogo odločno brcne za glavo veliko skalo, da zleti po zraku, naravnost vame... Komaj se ji izognem. Sporočilo razumem, pospravim fotoaparat, nakar se v miru razidemo.

Kmalu po srečanju s kozorogi pridem do klopce s prijaznim napisom "Poglej in se nasmej". Osamljena v divjine je kar malo nenavadna, a me, kjub temu, da je še vedno utrujena in zdelana vseeno razveseli.

Potka se počasi izgubi in preide v škrapljaste Velike pode pod Grintovcem. Tam se po dolgih letih srečam s Štruco, katere značilen trebuh visi daleč čez rob njene zahodne stene. Že davnega leta 1962 sta se kot prva čez ta 8 meterski previs prebila Pavel Šimenc in Tone Škarja. Čudovita in tudi meni dobro znana kamnita struktura mi vedno znova vzbuja vznemirjenje, spoštovanje in ... tudi nekaj strahu.

Ko prehodim in preplezam kakih 100 metrov visoko stenico med Dolgim hrbtom in Štruco, zhagledam vrh Skute, prekrit z ostanki prvega oktoberskega snega. Redke snežne lise niso nobena ovira, nad 2400 metri je sneg zjutraj še rahlo trd, a se prijetno ugreza do gležnja. Kasneje, na povratku, postane razmočen, tako da me mokrota v čevljih spremlja do konca poti. Dereze niso nikjer potrebne, prav tako ne cepin. Se bodo pa te razmere, glede na trenutno vremensko napoved, očitno v dnevu ali dveh spremenile.

Na vrhu Skute ni nikogar, tudi vpisne knjige ne. Samotno je, a toplo in prijazno, brez najmanjše sapice.

Na vzhodu mi družbo delajo Rinke, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica...

Na zahodu pa Grintovec s svojo večno spremljevalko Kočno, ki se kot prava dama zapeljivo ovija v tančice.

Globoko spodaj je pravi labirint poti, Jezersko sedlo, Storžek in Babe.

Malica je že od doma skrbno pripravljena. Privoščim si nekaj za pojest, nato se mimo Štruce odpravim nazaj proti Mlinarskemu sedlu.

Bivak Pavleta Kemperleta pod Grintovcem, ki ga opazim ko prečim pod Dolgim hrbtom, je le drobna škatljica v daljavi.

Na Mlinarskem sedlu je križišče štirih smeri, puščica za Grintovec pa kaže naravnost v nebo.

Zračna, a dobro varovana in lepo speljana pot po grebenu čez Mali Jezerski Grintovec je kmalu za mano.

Po melišču in krajši gladki stenici me pot kmalu pripelje na očaka Kamniških Alp. Kako drugačen od tistega čez Streho je s te strani dostop do Grintovca!

V megli se vpišem v knjigo, v kateri je tisti dan vpisanih 6 obiskovalcev, dva od njih sem od daleč opazil pri Mlinarskem sedlu.

Tako Grintovec in Kočna sta popoldan zavita v že običajno meglo. A za nagrado se nekaj sto metrov nižje, na Grintovčevi Strehi nebo zbistri. Ponudi se čudoviti razgled na dolino, zavito v meglo, iz katere kot v pravljici štrlijo vrhovi gora.

Jesen je, koča na Kokrskem sedlu je že zaprta.

Na sedlu se poslovim od še zadnjih sončnih žarkov...

Megleno morje se ponovno prične kakih 500 metrov pod Kokrskim sedlom... Hodeč po duhamorni poti se počasi in neprostovoljno pogrezam nazaj v meglo.

Pa srečno pot!