Modrina neba...: Veliki Selišnik

03/11/2020

Veliki Selišnik

Definicija gore po Organizaciji združenih narodov: Gora je vzpetina, ki izpolnjuje enega izmed kriterijev (vir: Wikipedia):

višina več kot 2.500 m nad vznožjem
višina med 1.500 in 2.500 m nad vznožjem, s pobočjem strmejšim od 2 º
višina med 1.000 in 1.500 m nad vznožjem, s pobočjem strmejšim od 5 º ali lokalno (v premeru 7 km) višinsko razliko več kot 300 m
višina med 300 in 1.000 m nad vznožjem in lokalno višinsko razliko več kot 300 m

Prizor izpod Janč.

V naši občini imamo poleg gričkov, gričev in hribov najbrž le nekaj gora. Z malo truda se da okrog Janč sicer naklepati tudi 2000 metrov dnevnega vzpona ali več. A ob enkratnih pogledih na naše takšne ali drugačne Alpe, ki jih je popotnik na zvijajočih se stezicah gričov in hribčkov lahko bogato deležen, se proti-virusno zapovedana občinska potepanja v primerjavi z vzponi po resničnih gorah zdijo tako nekako kot bi lizal sladoled skozi polivinilno vrečko.

Večer iz griča nad našo občino.

Spomini na lepe kraje zato pridejo še kako prav. Eden izmed njih me je prestavil med ruševnate dolce pod Viševnikom, po katerih sem se v zgodnji jeseni tega leta prebijal nekako približno v smeri Velikega Selišnika. Če sem iskren, sem za ta vrh do sedaj slišal le enkrat ali dvakrat in si nisem niti predstavljal, v katerem koncu Julijcev bi sploh lahko bil. Dejansko pa sem ga "odkril" šele, ko sem se tistega dne razgledaoval z Viševnika. Dolinice med rušjem so bile kratke in so vodile sem ter tja. Poti tam ni bilo. K sreči je nekdo postavil prijazne možice, ki so mi pomagali do samega pobočja, ki vodi na vrh. Z malo stezosledske spretnosti sem se med skalami, macesni in ruševjem prebil na vršni greben nad kakih 150 metrov visoko severno steno. Dostop do samega vrha pa pelje tudi nekaj izpostavljenih metrov po samem robu, kjer te ruševje en malček odriva v smeri čez steno, a se za veje lahko zanesljivo tudi primeš.

Vrh je enkraten razglednik na vse strani. Še najbližji je Debeli hrib, čez katerega južno pobočje vodi strma, težko sledljiva stezica. Sam sem kakšne štiri ure prej po njej sestopal in se tik pred prečno potjo iz Lipance znašel v težko prehodnem rušavnetem pasu, iz katerega sem skoraj telebnil na le malo manj zaraslo pastirsko pot. Za Debelim vrhom so se v zadnjih žarkih sončile Mrežice in zakrivale Lipanski vrh, v daljavi pa Kamniške Alpe in Stol. Kepa je kot vedno bila suveren gospodarica nad Dovjem. A pred njo, takoj čez dolino Krme ima svoje imenitno mesto eden najbolj divjih in osamljenih grebenov pri nas: veriga vrhov Macesnovec, Dimniki, Luknja peč in Rjavina. Oko, ki je iskalo prehode poti Planica Pokljuka okrog Luknje peči na Teme Rjavine, je znova in znova naletelo na navidez neprehodne predele, čez katera se sicer zanesljivo izvijuga ta pot, speljana po nažalost že opuščenih in nevzdrževanih lovskih prehodih in gamsjih stečinah. Opevanje pogleda na Rž nad Apnenico in Triglava s Kredarico je že nekoliko obrabljeno, a mogočnost Očaka vedno znova osupne. Špičastni Mali Draški vrh in razpotegnjeni Viševnik s katerega sem se preko Kačjega roba uro ali dve prej povzpel na Veliki Selišnik pa sta zadnji gori, ki še premamita opazovalca, preden ga zapelje pogled na neskončne pokljuške gozdove.

Na vrhu sem bil le kakih petnajst minut, saj se je že večerilo. Vsenaokrog je bilo divje in samotno, nikjer žive duše, le za nekaj trenutkov se mi ji je zazdelo, da sem na Viševniku ugledal silhueto. Veliki Selišnik - do sedaj meni nepoznani košček brezpotne divjine (od markirane poti do vrha je le slabe pol ure, kakor se kdo pač znajde med ruševjem) me je presunil do dna duše. In prvič, kar hodim v gore, me na njegovem vrhu ni zmotilo znamenje. Če se mi namreč zdi, da preprost možic ali kamnita piramida nekako sonaravno pristoji na odmaknjene vršace, me na mnogih vršacih znova in znova razžalosti pogled na kovinske ali v kovino okovane simbole, ki jih ljudje postavljajo tam gori. Privarjene, pribite, privijačene, zabetonirane. Meni težke, mogočne, oblastne, celo grozeče...

Prvinskosti osamljenega Velikega Selišnika vrha na katerem sem stal s takim ali podobnim nadležnim znamenjem ni oskrunil še nihče. Le nekdo je iz dveh debelih, odžaganih rušnatih stebel naredil preprost lesen križ in ga v tla pritrdil s kamnito piramido. Od vetrov, mraza, sonca in dežja skrivljeni, a med seboj povezani kraki križa so se mi zdeli kot neobvezujoč in neprisilen simbol upanja za tiste, ki jih ta vera osvobaja. In les čvrstega, neskončno žilavega in trajnega gorskega ruševja za one druge, katerih razlaga človeškega bivanja in usode temelji na nekih drugačnih vrednotah.

Enkratno, globoko in prijazno!

Ure bi lahko sedel na vrhu in premišljeval. A noč je prihajala s hitrimi koraki in treba je bilo iti dol. Sestopil sem po drugi, komaj vidni stezički na severno zahodno stran. Ruševja, ki sem se ga pred sestopom kar malo bal skoraj da nisem videl in srečal. Na koncu sedlaste izravnave z imenom Solnice sem se še enkrat ozrl nazaj. Skoraj tema je že bila, le rdečina nebesnega svoda na zahodu je še poudarjala silhueto vitkega Malega Draškega vrha in samotnega Velikega Selišnika. Preprostega, a univerzalnega znamenja na njegovem temenu nisem več videl, a iznad njegovega vrha sta mi v slovo prijazno mežikali dve svetli zvezdici.

Do avta v bližini Medvedove konte sem imel še dve uri hoje po trdi temi.