Utrinki: Kredarica

Pravzaprav sem nameraval čez Bohinjska vratca v Velsko dolino in naprej proti Hribaricam, pa se mi je pobočje pod Vratci zdelo nekoliko preveč splazeno in sem se odločil za Kredarico.

Avto (ima nekoliko višje podvozje) sem pustil slab kilometer pred Kovinarsko kočo, kjer je prostora za dve, mogoče za tri vozila, cesta do tja pa poledenela in s precej kolesnicami. Drugi avti so bili parkirani kakšen kilometer ali dva prej. Cesta do Kovinarske koče je zaenkrat neprevozna, Pri lesi pa je na njej slaba pol metra zbitega snega, tako da bo trajalo vsaj tri ali štiri tedne, da vsaj deloma skopni.

S smučmi je šlo zelo dobro, sneg je bil do Prgarce že precej predelan in je že malo odjenjaval. Nad 1700 so osončena pobočja, kjer s smučmi ni bilo težav, nekoliko bolj se je udiralo pešcem, pa tudi ne prehudo. Sled in (prijazno poleg nje) gaz sta speljani desno od Vrha Snežne konte, težav ni bilo, le nekako čudno me je dajala sapa, tako da je bil to moj daleč najbolj počasen vzpon na Kredarico. Bo drugič bolje...

Smučanje nazaj dol je bilo eno samo veselje, kljub temu, da se je moker, svež in posledično slabo predelan sneg kar precej prediral. Na velikem prostoru pod Kredarico je bilo v sneg zarisanih komaj kakšnih 15 smučin in je torej dovolj prostora za nebeško vijuganje, kar je redkost. Več dela so imeli pešaki, ki se jim je pri sestopu že na Ulicah in kasneje nad Prgarco udiralo sem ter tja do trebuha. Nižje doli je sneg precej bolj predelan in se manj predira, smučati se je dalo ves čas po dnu doline, ruševje je v celoti prekrito s snegom. Utrujajoča prečenja pod Draškimi vrhovi tako niso bila potrebna.

Na Kredarici je bilo tega dne kakih 20 ali 25 obiskovalcev, pretežno smučarjev. Prijaznost "zasilnih skrbnikov" pa taka, ko jo zmorejo le meteorologi. Ričet, ki se je več kot enakovredno kosal z imenitno kuhinjo moje že zdavnaj pokojne stare mame in ogromna šalica dišeče turške kave, oboje ljubeznivo prinešeno naravnost na osončeno klopco pred hišo se na Kredarici lahko nabrž dogodita samo pozimi. Lepa hvala!

Pa še tole: med klepetom na klopci pred Kredarico sem izvedel, da je cesta v dolino Vrat prevozna najmanj do izhodišča poti Za Cmirom (Turkov rovt), torej kakšen kilometer stran od parkirišča pri Aljaževem domu.

Parkirišče Pri lesi sameva.

Osončena Prgarca krepko pod snegom.

Še par metrov.. eden najbrž bolj zaželenih pogledov s konca Kalvarije.

Na Triglavu ni bilo nikogar.

Na naslednjo mašo bo treba malo počakati.

Prostora za vijuganje kolikor hočeš.

Proti Kurici nedotaknjeno.

Bohinjska vratca so precej splazena. Turni smučarji, ki so prišli po Triglavski magistrali so šli čez Konjsko sedlo.

Smučati se da udobno po dnu doline, prečenja pod Draškimi vrhovi niso potrebna. Ruševje je v celoti prekrito s snegom.