Vrtaški vrh

 

Včeraj popoldan (sreda, 6. december) od parkirišča Fabrka čez Vrtaško planino na vrh in nazaj.

Zvezen sneg se je pričel pri približno 1200 metrih, plitva gaz najbrž dveh pohodnikov izpred dneva ali dveh mi je pomagala pri orientaciji. Nad Vrtaško planino so markacije občasno izginevale, najbrž kot posledica vetrnih podrtij ali pa sta predhodnika tako smer vzpona pač izbrala.

Sneg je bil suh, bilo ga je nekako do vrha čevlja. V strminah, po katerih poteka prečna pot proti Njivicam je bila pot dobro vidna. Na Njivicah je pihalo, v ruševju pod Vrtaškim vrhom in na vrhu pa popolnoma nič. Razgledi zanimivi, spodaj megleno jezero, višje gori oblačen pokrov, vmes pa zasnežena skalnata sivina najbolj imenitnih gora, kar jih premorejo Julijci.

Temnilo se je. Vrnil sem se po isti poti. Malo žal mi je bilo, ker si zaradi prihajajoče noči nisem upal raziskati stare poti, ki poteka pod vzhodnim grebenom Vrtaškega vrha do grapice nad Vrtaško planino. A na razglednem mestu prečne poti, po kateri sem se vračal mi je v nekakšno tolažbo Sila prijazno naklonila pogled na izvenzemeljsko večerno toaleto Velikanov nad Vrati. Počastitev, ki je trajala morda pet ali deset minut sem ponižno sprejel in hlastno srkal vase nepozabne trenutke fantazije žarečega neba. Na nesojeno odkrivanje stare poti, s katere imenitne predstave najbrž ne bi bil deležen, sem v estetskem obilju seveda v trenutku pozabil.

Pot navzdol je bila enako strma, dolga, delno zasnežena, mokra, prekrita z listjem in koreninami, kot pot navzgor. Še posebej v temi je potrebna previdnost. A videne presunljive večerne podobe so mi dajale dovolj energije, da je kar šlo. Pri Fabrki je višinomer pokazal 666m😈. Ob nepozabni turi lahko samo ugibam, kaj bi to lahko pomenilo. Pa prosim, nikar ne napišite, naj napravo drugič natančneje nastavim😄.

Derez na poti nisem rabil, gamaše so prišle prav od Vrtaške planine naprej.

Vstop na Vrtaško planino.

Tudi žičnico imajo. Nisem vedel.

Vrtaška planina.

Zgoraj jasno, spodaj megla. Ampak samo tisti trenutek.

Med ruševjem proti vrhu.

V megli Kukova špica, pod njo Vrtaško sleme. Kako drugače bi se lahko sploh imenovala ta gora...

Stenar je tudi s te strani res stenar.

Luknja peč in Rjavina.

Triglav brez glave.

Nad Kamniškimi se je začelo...

... in nato nadaljevalo na zahodu...

... nad Triglavom ...

... in za Stenarjem.

Sled.