Kompotela

 

Danes čez Planino Koren na Kompotelo in nazaj.

V tmurnem jutru se je nad meglo risalo sonce, a danes se je vsa moja bit upirala željam po neizmernih gorskih širjavah, zraku, soncu, vetru... Jutro, ki bi ga človek najraje preskočil. Od viharjev razbolena duša, od prečutih delovnih noči razdejano telo. Taval sem po hiši in okrog nje in iskal samega sebe. Po kakšni uri sem imel tega shizofreničnega stanja vrh glave in sem se zatekel k drobnemu triku. Najprej sem si iz omare prinesel nahrbtnik. Pa malo počakal. Potem pogledal vremensko napoved. Poiskal rokavice in gamaše. In spet naredil malo odmora. Nato so prišle na vrsto spletne kamere, pa priprava nekaj za pojest, tekočine.. Ura je bila že pol enajstih dopoldan, želja po gorah je premagala odvratno psihično stanje, ampak bil sem komaj napol pripravljen. V panično pospešenem tempu sem v nahrbtnik zbasal vso preostalo opremo in jo z avtom podurhal v smeri Krvavca. Ob enajstih. Pika. Groza. Ampak za tolažbo: saj nisem edini. Imam dobrega prijatelja, Profesorja ki po svojih življenjskih načelih ne mara prav zgodaj hoditi v hribe. No, če je nuja že gre, a glede na zadani cilj danes morda ni bila ravno nuja. Vseeno me je čut za odgovornost ob tako tako poznem odhodu kar malo glodal. Tolažil sem se z mislijo, da občasna delitev načel s prijatelji, ki so svoje maksime že temeljito preverili, niti ni tako slaba, niti neprimerna. Torej je vse v redu. 

Parkirišče za 5 EUR na Jezercih je bilo polno. Snega na začetku malo, a dovolj za številne turne smučarje, različnih barv, vonja in okusev, bi lahko rekli. Enih, izstopajočih po dragih, barvno in estetsko absolutno usklajen oblačilih, harmonično prilagojenih barvi smuči, okovja in palic. Pa drugih, hmm, turnih, smučarjev, ki so se po belem kolovozu previdno spuščali z osnovnim znanjem plužnih zavojev. Travnate strmine, prekrite s skromnim, a dovolj debelim celcem so v času mojega pohajanja tam užaljeno samevale. 

Pri ograji nad Korošico se je gaz zožila, sneg je bil suh, do Planine Koren in še naprej ni bilo nobenih težav. Od razcepa za Vrh Korena je na Kompotelo vodila le gaz enih krpelj. Avtorja sem že prej srečal nižje doli, sva prijazno malo pokramljala.

Peš hoja po stopinjah krpelj ni bila najbolj prijetna. Tam, kjer je sled šla po površini snega, se mi je skozi skorjo prediralo do kolen ali še čez. Po moji gazi me je, že precej zadihanega dohitel par, ki je prevzel garanje. Pred zadnjo strmino pa sta priskakljala še dva poskočna gamsa mlajše generacije, ki sta gaz prostovoljno in kot prva v vrsti zrinila do vrha. Potem pa smo bili en-dva-tri kar naenkrat vsi gor. Včasih smo temu rekli "v slogi je moč..".

Malo je pihalo, tudi mrzlo je bilo, a razgledi so bili nepozabni. S ta mladima sem poklepetal o nekaj zanimivostih, gorništvu, gneči v gorah. Bilo je prav prijetno, čeprav me je zeblo v noge. Ostal sem še malo, pa še malo... In le dočakal presunljivo igro narave, ki so si jo v imenitnem plesu  privoščile dolge večerne sence z rumenimi in škrlatnimi sončnimi žarki.

Duša, nemirna do svojih najbolj skritih globin, je dobila svoj zahtevani odmerek. Sestopiti v temi mi zato sploh ni bilo težko.

Ta mlada sta na vrhu ostala še par minut, morda sta si kljub mrazu in prihajajoči temi v tisti krasoti tam gori imela še kaj lepega za povedati. Kmalu sta me dohitela in prehitela. Prijazna skrb, ki se je zrcalila v njunem vprašanju "Ali imate lučko s seboj", mi je dobro dela. Čez kakšnih dvajset minut sem ju srečal, ko sta sopihala nazaj navzgor. Nekje na poti se jima odpel cepin in sta ga šla iskat. Zaželel sem jima srečo.

Na malih vratcih pred zadnjim spustom na Kriško planino sem se uzrl nazaj. Tam daleč zadaj sem na strmini zagledal dve lučki, ki sta brzeli po zasneženi poti navzdol. Upam, da sta našla cepin.

Še opomba: Na Vrh Korena je vodila udobna gaz, na Košutno pa ne. Morda je danes že drugače.

Parkirišče na Jezercih.

Do ograje nad Korošico je bila pot široka.

Planina Koren.

V koči na Planini Koren. Klena sloveska alpska poezija me vedno spravi v dobro voljo.

Nad Planino Koren.

Ruševnat skok.

Na vrhu Brane je vztrajal oblak.

Kralj in kraljica.

Zvečer se je umirilo.

In tako je večer prvič pobožal Skuto.

Le nekaj minut je trajalo.

Planjava.

Počasi dol.

Zadnji odtenki rožnate na Grintovcu.

Gaz v poznem mraku.

Lahko noč, otroci...

Sled.