Modrina neba...: Votlo Sleme čez Skočnike

30/08/2024

Votlo Sleme čez Skočnike

Rampe v naših gorah so na široko odprte za turiste s cvenkom, ki praviloma enkrat v življenju pridejo napasti svoj firbec za urico ali dve. A so obratno sorazmerno zaprte za tiste, ki takšna jim urica obiska ni zadosti, temveč za zapolnitev potreb svoje duše potrebujejo celodnevna ali celo več dnevna pohajanja po gorah. Poglobljena občudovanja stvaritev in lepot narave naših gora, je pač mogoče doseči le ob globokem zbliževanju, seveda ob ustrezni vzgoji, spoštovanju in zavedanju kulturne in morda celo nacionalne identitete. A izgleda, da takšno pohajanje po naših gorah postaja vse bolj nezaželeno. Iskanje javnosti manj poznanih kotičkov in skritih poti, ki jih mednarodna turistična poplava še ni dosegla in zato še niso okovane v železja zapornic, virtualnih plačilnih listkov in splošnega cirkusa, ki ga zaslužkarji zganjajo ob vseh turističnih atrakcijah zato postaja pravzaprav nuja.

Pa saj tako iskanje in umik ni značilno samo za ljudska bitja. Po pripovedovanju lovcev so tudi gamsi zaradi obilice obiskvalcev v gorah dnevno pašo zamenjali z nočno. So se pač umaknili eko, bio in zeleno prehodnim floskulam. A sem zadnje čase začuda videl kar dva primerka, ki sta se mi zdela nekam močna in debela. Mogoče pa živalim ta sprememba dobro de.

In sva s tudi Profesorjem šla malo odkrivat. Iz (brezplačnega) parkirišča za pet avtomobilov v Podkužah pri mostu čez Savo Dolinko sprva po makadamu, nato čez suho strugo in naprej po lovski potki nad Belim potokom do lovske koče nad slapovi Skočniki. Profesor, ki je še med vožnjo nekaj godrnjal glede zgodnje ure, se je vdal v usodo in na poti ni tečnaril. Potihoma se mi zdi, da mu je postalo celo všeč. Kakšno urico sva rabila do lovske koče, ki stoji na robu hude drevesne podrtije. Tudi na drobno hiško so padla velika drevesa, a je prav zanimivo, kako je poslopje iz brun udarce zdržalo, poškodovalo je le streho in to kar hudo.

Popotovanje čez kakih 150 m podrtih dreves je bilo razgibano in zahtevno, a je kar šlo. Na vrhu podrtije se svet spusti v grapo s skokom nižje doli. Prehod tam kaže rdeča pika na spodnjem delu ogromne skale, le kakih pet metrov nižje od skale je iz struge možno zlesti po bregu. Pa tudi še nižje doli in tudi na sotočju te grape s sosednjo. Ob skali najdeš pot, ki nato preči še sosednjo grapo. Stezica je že precej zdelana in zasuta, a jo oko kar nekako sledi. Kmalu pripelje pod imenitno previsno steno, kjer se obrne desno in nadaljuje navzgor po travnato zagruščenem žlebu. Precej strmo je, stezica se proti vrhu zgublja, a orientacija vseeno ni preveč težka. Greš pač po žlebu navzgor do konca, kjer se na drobcenem sedelcu levo vodoravno odcepi pot proti planini Smrajka. Že precej zbledela rdeča pika in puščica pa kažeta naravnost navzgor po zatravljenem gozdnatem grebenu z redkimi skalami. Tudi ta je precej strm, poti skoraj ni, smer pa občasno kažejo rdeče pike na drevesih.

Čez kakih 150 m višine pika na skali usmeri levo v strm in travnat žleb sredi macesnovega gozda. Z optimizmom sva se odpravila po sledički, ki se je kmalu obrnila navzgor v travnato strmino. Od nekdaj nisem ljubitelj strmih trav, te pa so bile še v senci, zato mokre in niso prav zaupanja vredno držale stopov. Redki kamni, ki bi lahko služili kot oprijem, so bili le položeni v črno, mastno in seveda spolzko zemljino. Kot oprimki vsekakor niso držali nič. Profesor je nekaj sitnaril o toboganu, pa ga nisem imel za mar, saj sem imel sam s sabo dovolj opravka. Le takrat, ko je narava v že tako strme trave postavila še podrto drevo in je pred mano plezal čezenj, sem čisto mimogrede opazil, da so odtenki sivine na njegovi glavi nekoliko svetlejši kot takrat, ko sva zadnjič skakljala po lovskih stezah. Ampak to je bila v imenitnem živo zelenem okolju trave in macesnov najbrž samo optična prevara.

Tudi tega zagamanega žleba je bilo enkrat konec, nujna koncentracija je zahtevala svoje in precej zmahana sva prisopihala na ruševnat, celo na tem mestu nekoliko izpostavljen greben Krničnikov. Profesor je v svoj fotoaparat uplenil pravega kapitalnega gamsa, da so se meni, ki sem na rob prisopihal minuto kasneje kar sline cedile. Pa ni nič pomagalo, žival jo je že pobrisala preden sem jo videl v živo, najbrž jo je zmotilo moje glasno dihanje.

Z grebena se je videlo naprej proti Votlemu Slemenu, ki se ni zdel preveč daleč. Pa sva se zopet malo uštela. Pot vodi pretežno po levi strani grebena, kjer je gosto ruševje, porezano že precej časa nazaj. Vse skupaj je nekakšna stenica z naklonino recimo do 70 stopinj, po kateri poplezavaš skoraj izključno po vejah ruševja. In zdi se, kot da ni konca. Atomi energije so se kar cedili iz naju, ko sva po kakih dvesto višinskih metrih na le prišla na vršnji greben. Od tam je bilo še deset minut do Votlega Slemena z vpisno knjigo in majhnim zvončkom.

Ideja o vrnitvi po isti poti se nama je zdela težko izvedljiva, zato sva sestopila na Vrtaško planino. Prijazno je bilo malo poklepetati z oskrbnikom na Vrtaški, na dušek sem spil liter in pol vode na 2 litra tiste, ki sem jo popil med vzponom. Ostala bi še dlje, pa naju je nekoliko morila strma in ne najbolj prijetna pot v Mojstrano zato sva jo ucvrla dol. Kolikor so pač kolena dopuščala.

Ahh, da ne pozabim: še preden se je pot začela strmo spuščati, sva srečala fanta in punco. On je nosil majhen nahrbtniček, ona pa je imela oblekico s kratkimi rokavčki in še krajšim krilom, dolge noge in športne copate z modernimi, kratkimi nogavicami. Nahrbtnika najbrž ni rabila. Kakor koli že, še ena zanimiva značilnost našega visokogorja. Ali prosto po Mlakarju: Homo alpinus nudus.