Utrinki: Rzenik čez Martinj stezo

Včeraj (sreda, 13. oktober) čez Martinj stezo in naprej čez Gornji Požar na pot pod grebenom proti Planini Rzenik. Na vrh Rzenika in Konja ter čez Dolski graben v dolino.

Avto sem pustil pod žičnico, do Kopišč je 10 minut hoje po cesti. Martinj steza je bila v celoti kopna in prijetno suha. Le v nekoliko izpostavljeni prečki nad lestvijo je bila potrebna previdnost pri hoji čez nekaj zmrznjene zemlje sem ter tja prekrite s poledenelimi snežnimi krpami.

Potka me je kot vedno navdušila. Čeprav relativno kratka (le za dobrih 500 višincev jo je), ima vse, kar imajo veliki. Ima pa tudi dušo prave lovske poti! Ozka stezička z okljukami je vkopana s pravilnimi nakloni in vodi udobno navzgor. Tudi nekaj strmejših prehodov, kjer potrebno roke položiti na skalo, se najde. Pa ni prehudo. Lesena brv še drži, jeklenica tudi, zračna prečnica z izjemnimi razgledi na zahodni del Kamniških Alp višje zgoraj pa poskrbi za imenitno vzdušje.

Na izravnavi na koncu Martinj steze sem po levi poti sem prišel do gozdne ceste. Nekaj metrov nižje se levo odcepi širši kolovoz, ki sem mu sledil do konca. Nadaljeval sem po bregu (Gornji Požar) skozi lepo prehoden gozd naravnost navzgor proti zahodnem grebenu Rzenika. Sem ter tja se mi je zdelo, da zaznavam drobno stezičko. Na približno dveh tretjinah poti do grebena sem naletel na komaj zaznavno markacijo, naprej pa še na več možicev in obledelih markacij. Na 1600 metrih, kjer se pot izravna, so se pričele večje snežne zaplate. Kar nekaj podrtega drevja je tam. Južen sneg se je na trenutke neprijetno prediral do kolen ali čez. Gozd tam gori mi je dajal občutek divjine in prvobitnosti, pot je bila v takih razmerah kar težko sledljiva. Nekajkrat sem jo izgubil, a sem jo vedno spet našel. Čez kakšen teden ali dva bo najbrž že precej bolje, če je možno temu neuhojenemu prehodu sploh kdaj slediti brez tavanja sem ter tja.

Vesel sem bil, ko sem naletel na izkrčen del poti čez gosto ruševje, ki zadnjih sto ali nekaj več metrov vodi do sedelca nad Planino Rzenik.

Nadaljeval sem po izsekani poti, ki preči levo po pobočju Rzenika in se na vrh povzpne z zahodne strani. Od tam pa po pretežno kopni poti naprej na Konja in navzdol čez planini Rzenik in Dol po Dolskem grabnu do avta.

V zgornjem delu Dolskega grabna pot strmo zavije v graben. Tam je kar precej listja, ki sem ter tja skriva kotaleče se kamne, kar pri sestopu malo moti. Drugih posebnosti ni.

Od zimske opreme sem uporabil edino gamaše, ki so prišle še kako prav. Pa očala in kremo zoper sonce v zgornjem delu.

V spodnjem delu Martinj steze: občutek pragozda.

V tem območju so nekoč kopali boksit.

Kaj pomenijo prislonjene palice? Šala kar tako ali nek starodaven simbol?

Martinj steza.

Brv še drži.

Zgoraj je bilo ponekod malo pomrznjeno.

Enkratni razgledi.

Martinj steza: čudovit prehod nad prepadi.

Prva markacija na pobočju Zgornjega Požara.

Možic. Ni edini.

Pomaga pri prehodu čez zasneženo strmino.

Oranžna markacija.

Z Rzenika se lepo vidi Ojstrica.

Planjava.

Velika planina.

Špranja v Rzeniku.

Pot proti Konju, kakršna že je, je kopna.

Srečal sem samo jadralnega padalca.

Rzenikova stena.

Slovenska gorska plastika 😃.

Planina Dol.

Kakih 150 metrov poti v Dolskem grabnu je nasute z listjem.

Sled.