Utrinki: Mokrica, Kompotela, Košutna

Včeraj (nedelja, 17. aprila) iz Markove ravni po lovski poti do planine Ovčarija. Na Mokrico, Kompotelo, vrh in planino Košutna, navzdol do Dedca in naprej do izhodišča.

Cesta po dolini Korošice, ki je bila dve leti nazaj zasuta s plazom, je brez posebnosti. Od Markove ravni vodi prečna lovska pot, ki na posekani podrtiji malo izgine, pa kar gre. Z običajno lovsko potjo, ki pelje od kamnoloma se sreča kakih sto višincev pred skalno zaporo, kjer se ta pot razcepi. Šel sem po levi, strmejši varianti. Komajda sem našel odcep, tudi naslednjih sto metrov je pot zelo težko sledljiva. Mestoma popolnoma izgine. Tudi pri prečenju strmega gozda kakih 50 metrov pod jeklenico, poti skoraj da ni, na njenih ostankih pa je polno listja in drobnih korenin. Treba biti previden, lovska jeklenica malo višje gori pa drži. Od nje naprej ni več problemov.

Od lovske koče na približno 1410 m do planine Ovčarija vodijo tri poti: Čez greben (Debeli hrib), mimo Medvedje jame in spodnja pot. Slednja se odcepi že pri prvem ovinku, že na daleč je vidno debelo prežagano deblo, mimo katerega  pelje. Čeprav vse vodijo po gozdu ali med ruševjem, je vsaka od njih sem ter tja malo izpostavljena. Ne vem zakaj, a sem se odločil za spodnjo. Nekaj odsekov snega že skoraj pod Ovčarijo sem uspešno prebrodil brez derez. Spodaj je bil zmrznjen, čez pa nekaj cm odjuženega, zoprno. Šele s poti po hrbtu Mokrice sem videl, kako močno zasneženo je območje obeh zgornjih poti. Pred Medvedovo jamo sem od daleč zaslutil velik kup snega, ki je bil velik vsaj meter, če ne še več. Če bi izbral katero od gornjih poti, bi zelo verjetno doživel posebno zgodbo nekaj sto metrskega prečenja strmega gozda v nezanesljivem snegu. A sem se je po sreči izognil.

Stezica proti Mokrici je komaj še vidna, a me je udobno pripeljala na greben po prešerno toplih in suhih travah. Na severni strani grebena med Kompotelo in Mokrico je čisto drugačna slika. Zima, z redkim ruševjem, ki gleda iz snega. Enkrat davno sem razmišlja, da bi pozimi sestopil po tja dol po prehodu, ki vodi v Kurjo dolino. Pa me je sedaj kar zmrazilo ob pogledu na zasneženo strmino s prepadnim zaključkom.

Na grebenu je pihal  veter, nedoločljivih smeri. Zdelo se mi je, da enkrat s severa, drugič spet z juga. Proti Mokrici se je treba malo spustiti, nekaj časa sem kolovratil po meji med ruševjem in snegom, nato sem nataknil dereze.

Pot na Kompotelo (z Mokrice je bilo treba malo nazaj) je bila v celoti zasnežena, med ruševjem se je pogosto nevarno prediralo. Na strmini pod vrhom se mi je udrlo do pasu v luknjo med snegom in zemljo. Le malo je manjkalo, pa bi izgubil ravnotežje in se poškodoval z derezami.

Na Kompoteli sem ob lepih razgledih in začuda skoraj popolnem, rajskem brezveterju pospravil dereze. Do vrha Košutne in naprej do planine Košutna je bil sneg južen, skoraj nič se ni ugrezalo. Pa saj ga je na tem razgibanem, gričevnatem planotastem svetu tudi že precej pobralo. Takole na oko bi rekel da ga je le še dvajset do trideset centimetrov. Planina sama je dovolj na jugu, da je bila že kopna, brez vetra, topla in prijazna. Ko sem bil zadnjič tu, sem nekje videl tablo v spomin na 13 letnega fantka, ki ga je pred 60 leti zasul plaz. Tokrat je nisem našel.

Mahnil sem jo po poti navzdol in rahko desno do odcepa, kjer po zanimivi rampi v desno pelje prehod na planino Koren. Začetek poti je natrpan s suhimi vejami, najbrž da živina ne uhaja. Nadaljeval sem navzdol po lovski poti med ruševjem. Nekaj časa nič posebnega, potem pa stezica preči kratko, a zelo strmo travnato pobočje, v katerem čisto izgine. Oporo nudi le nekaj stopinj, čez podrto deblo na začetku trav je treba stopiti, ne se spuščati ob njemu. Nekaj korakov naprej se stezička spusti v grapo in navzdol, kjer je treba malo poplezati čez krajši skok (nič hujšega). V strmem pobočju s stopničastimi travnimi glavami nižje doli se spet malo izgubi a na koncu vseeno pripelje do sedelca ob zanimivem stolpu, imenovanem Dedec (1550 m). Tam se sreča z enkratno razgledno in lepo lovsko potjo, ki pripelje od lovske koče pod Debelim hribom blizu Medvedove jame.

Do markirane poti je od Dedca še kakšnih 10 minut, naprej do avta na Markovi ravni pa še pol ure.

Ne bi pametoval. Ampak dereze, cepin, gamaše in krema zoper sonce so za turo v takšnem okolju te dni zanesljivo imperativ. Pa čeprav iz doline izgleda drugače.

Pogled na Mokrico in Kompotelo iz doline: izgledalo je kopno.

Prečna lovska pot se v posekani podrtiji malo zgubi.

Odcep na levo pot najdeš le, če veš kje točno je.

Lep prehod pod spodmolom leve poti.

Lovska jeklenica drži.

Zasnežena spodnja pot pripelje do pod planine Ovčarija.

Prehod z Ovčarije na hrbet, ki pelje proti Mokrici.

Vzhodne strmine Debelega hriba so temeljito zasnežene.

Greben Mokrica Kompotela.

Pogled z grebena proti Ovčariji.

Vršnja strmina Kompotele. Predira se!

Planjava, zadaj Ojstrica.

Brana in Turska gora.

Kalški greben, kočna, Grintovec.

Rzenik in njegov podor.

Do Košutne je le sprehod.

Vrh Korena, 1999m.

Snežna in sončna stran Mokrice.

Greben Jež.

Udobno proti planini Košutna.

Planina Košutna.

Prehod na planino Koren je založen, najbrž zaradi živine.

Strme trave na poti proti Dedcu.

Prehod z nekaj malega plezanja.

Silhueta Dedca 1550m za drevesi.

Čokast je, tale Dedec.

Sled.