Danes Čez Gulce na Kukovo špico, nazaj grede na ramo pod Škrnatarico ter
po meliščih in zahodni varianti poti do prečne poti in navzdol.
Vreme zjutraj je bilo kilavo, da bolj ni moglo biti. Aladinova napoved
pa je predvidevala sonce, ki sem ga, vsega bleščečega v resnici dočakal
nekako na 2000 metrih. Na vrhu sem bil sprva čisto sam v tišini in z
veličastnimi razgledi na Amfiteater. Malo kasneje je po poti priskakljal
še simpatičen, asketsko opremljen mladenič.
Prešerno mehkim
travam, ki od sedelca vabijo proti Škrnatarici se nisem mogel upreti in
sem pred sestopom v dolino skočil še na ramo pod Škrnatarico. Pogled v
Amfiteater je od tam izjemen. Kmalu je za mano prišel še fant. Malo sva
poklepetala, nato se je z naglimi koraki pričel vzpenjati proti
Škrnatarici. Sam pa sem se počasi spravil dol, sprva po poti, nekaj pa
tudi po melišču ekspres. Malo pod skokom me je privabila stezička, ki
pelje navzdol na drugi strani rušnate rebri, kakšnih petdeset metrov
bolj zahodno od tiste šodraste in zoprne, po kateri sem se vzpenjal.
Ravno toliko zahodno me je tudi spodaj pripeljala na prečno pot. Hoja po njej
je precej bolj prijetna kot po šodrih, kamor so me gor grede zvabili
številni, očitno po neumnosti postavljeni možici.
Moj sodrug z
vrha je do ceste prišel le minutko za mano. Omenil je, da je po gebenu
prišel do Škrnatarice, nato pa skočil še na Dovški križ in sestopil po
grapi levo od Škrnatarice. Potem pa šel iskat še palice, ki jih je
pustil višje zgoraj na rami. In se spustil dol. Vse to v času mojega,
sicer lagodnega sestopa z rame nad Amfiteatrom.
Hmm, kaj pa mladina ve, kaj so to višinski metri... 😁.
No comments:
Post a Comment