Modrina neba...: Utrinki: Psiloritis 2456 m, Kreta

11/06/2022

Utrinki: Psiloritis 2456 m, Kreta

Sobota, 11. junija. Google maps je v teh krajih nekoliko izgubljen, zato je treba malo pogledati za odcep proti koči Lakkos Mygerou na višini slabih 1600m pod Psiloritisom.

Jutro pri koči je postreglo z osvežujočo temperaturo okrog 12 stopinj. Pot na vrh je po naklonini malo podobna Zabreški poti na Stol, le da je do višine okrog 2000 metrov udobno tlakovana s kamnitimi ploščami. Naprej pa lepo sledljiva, malo šodrasta in označena s pikami, rdeče, včasih pa tudi kakšne druge barve.

Nad 2000m sem se razveselil snega. Snežišča so tako na severnih pobočjih, kot na južnih. Vetrovi pozimi so da nanesli po svoje, junijsko sonce pa še ni imelo moči, da bi na prisojnih pobočjih sneg stalilo. Takole na oko je bila s snegom prekrita kakšna petina vseh pobočij. Pot se vsem snežiščem izogne, tako da ni problemov.

Na kopastem vrhu je cerkvica Timios Stavros (menda to pomeni Sveti križ), narejena iz zloženih kamnov, ki med seboj niso povezani z malto. Na tak način so zgrajena tradicionalna pastirska zavetišča v dolini pod goro.

Nebo je bilo jasno in čudovito modro, le naokrog so se dvigovali kopasti oblaki, ki so zakrivali pogled na večino otoka, tudi na Heraklion. Ob lepem vremenu in čistem zraku se z vrha vidi tudi obala Libije, a tokrat ni bilo tako. Lepo pa se je videla s plastičnimi rastlinjaki prekrita ravnica Messara in mestec Timbaki, ki so ga med drugo svetovno do tal porušili Nemci.

Na vrhu je bilo slabih dvajset stopinj. Močno je pihalo, a sva bila sama. Bližnji sosed Agathias (2424m) je bil vabljivo blizu. Do njega je bilo kakših 20 minut hoje. Z njega pa navzdol po v glavnem brezpotnih pobočjih, obraslih z bodljikavim rastlinjem čez pot, ki na Psiloritis vodi iz ravnice Nida na vzhodni strani. Ker je že tam, se je spodobilo obiskati tudi Voulomenau (2267m). Z vrha se je ponudil pogled na zanimiv prizor, ko je čreda nekaj sto ovac pod budnimi očmi in ob glasnih ukazih pastirjev prečila 150 metrov široko snežišče pod Agathiasom kakih 2380m visoko. Blejanja je bilo slišati še pa še, ampak živali so se disciplinirano pomikale po ojuženem snegu. Takega prizora še nisem videl.

Sestop je bil bolj kot ne formalnost. Plošče na poti so bile ponekod sicer pokrite s peskom in je zato na teh mestih zoprno spodrsavalo. Na parkirišču ob koči je bilo precej bolj toplo, kot zjutraj, kakih 25 stopinj.

Še nekaj podatkov. Psiloritis (tudi Mount Ida in več izpeljank iz tega imena) je najvišji vrh Krete. Po mojem mnenju je najlažje dostopen iz severne strani, od parkirišča pri koči Lakkos Mygerou na približni višini 1570m. Koča je sicer zaprta, odprta je nekakšna “zimska” soba. Enako je bilo tudi lansko leto, ko sem bil v teh krajih. Iz Herakliona je najugodneje po avtoceti proti Chaniji. Čez kakih deset kilometro zaviješ dol na odcepu za Gazi in potem skozi kraje Tilissos, Gonies, Anogia (malo pred njo se odcepi cesta za planoto Nida, od koder gre vzhodna, precej daljša in vroča pot na vrh), Zoniana, Krana do Livadia. Tam se na malem trgu za spomenikom odcepi sprva nekoliko ozka, a asfaltirana cesta proti koči Mygerou. Odcep je označen s precej utrujeno tablo (lokacija 35.30440, 24.80745). Do koče je kakšnih 40 minut vožnje in 1000 metrov višinske razlike. Na cesti je bilo kamenje.

Od koče do vrha je okrog 900 višinskih metrov lahke poti. S sabo je treba vzeti zadostno količino vode in se zaščititi zoper sonce. Če ni vetra, se poleti temperature lahko približajo 40 stopinjam, malo bolj hladno je le proti vrhu. Maj in junij bi zato znala biti najlepša meseca za obisk. Lansko leto sem bil tam konec julija in je bilo na vrhu kljub vročini kakših 30 obiskovalcev.

Kratek filmček s poti:

Pa še slikice…