Utrinki: Na Veliko planino čez Rigl, dol čez Kuklarje

Včeraj (petek, 29. aprila) na Veliko planino čez Rigl, dol čez Kuklarje. Avto sem pustil pri ovinku malo naprej od Kraljevega hriba. Steza je uhojena in ozelenela vse naokrog. Nagnjena bukev z obledelim napisom "Čez Rigel" je še tam, desno od nje kaže puščica na Kisovec. Od tu dalje je potka shojena nekoliko manj, a je še vedno dobro vidna. V svojstvu pristnega lovskega prehoda se ob grapi, po kateri je priletelo kar nekaj kamenja, po strmih travah povzpne na lepo razgledišče. Od tam pa pretežno po gozdu na rob, kjer sem na moje veliko presenečenje srečal Knafeljčevo markacijo z oznako 2/3, karkoli že to pomeni.

No, mogoče pomeni, da si na 2/3 poti, ker do prvih koč na Veliki je bilo še vedno kakih 300 višincev. Ko koče dosežeš, je pohajanje po travnatih pašnikih v smeri Gradišča lahko prav zanimivo doživetje. Še posebej, če opazuješ turiste, ki se s predpotopno sedežnico le nekaj metrov nad teboj udobno vozijo istemu cilju naproti.

Zdelo se mi je, da se je število koč odkar sem bil zadnjič tam gori vsaj podvojilo. Večina jih je imenitno in brezhibno urejenih, kar nekaj jih je namenjeno turističnemu biznisu. Okolje mi je delovalo tako neubrano s pravkar prehojeno lovsko potjo in njeno prvobitnostjo, da sem po kratkem postopku pobral šila in kopita in šel iskat prehod čez Kuklarje v Dolski graben.

Mimo dveh koč in lenega drevesa, ki se je udobno usedlo na ploščat kamen sem nekako prikrmaril do Kobilne doline. Malo na pamet, malo pa po zemljevidu sem se čez ograjo iz podrtih dreves spustil levo navzdol po gozdnatem hrbtu. Nekaj sreče sem imel, da sem udel komaj vidno, izginjajočo potko in ji sledil do udobne rame, kjer je zavila desno v strma pobočja Kuklarjev. Za sestop od tam dalje stezica ni ravno optimalna. Ima pa eno dobro lastnost: bolj kot je strma in zahtevna, bolje se vidi. A kljub dobri sledljivosti je v strminah, čez katere pelje, treba biti kar previden. Nekaj lepih prehodov pod previsi in čez škrbinice ob kamnitih stolpičih sredi ruševja pa poplača ves trud. Brezgrešna osamljena divjina, malo podobna prehodu čez Najnar štant, napolni dušo do sitega in še čez.

Jeklenica čez kritično prečko je večkrat pretrgana, a jo je nekdo skrbno povezal s precej debelo vrvjo. Tudi ta je že stara, a za ravnotežje drži dovolj. Nižje doli potka pelje po lažjem svetu ob melišču in se skladno z zgoraj omenjenim načelom o vidnosti večkrat izgubi. Na markirano pot čez Dolski graben se priključi pri prepoznavni skali, na kateri je, gledano iz smeri sestopa, vrisan velik moder krog.

Sestop po grabnu je bil le še formalnost. Kakšen kilometer ravne ceste do avta mi je po tisoč metrih spusta prav prijalo. Pa še z enega izmed ovinkov sem bil dodatno nagrajen s pogledom na pomladno zeleno dolino Korošice. Pika na i krasnemu dnevu!

 

Spodnji del steze v živem zelenju.

Levo pod skrivljeno bukvo se gre.

Pogled proti Skuti in sosedom. V Gamsovem skretu je še sneg.

2/3, karkoli že to pomeni.

Pašna ograja iz podrtega drevja  na koncu poti čez Rigelj.

To pomlad velikokrat fotografirano.

Od Grintovca do Brane.

Od Planjave do Ojstrice.

Zasnežena Deska, spredaj Lastovec. Popravite me, prosim, če se motim.

Sneg, podleski in koče.

Veliko je koč.

Drevo je utrujeno. Se je malo usedlo.

Rama, na kateri pot zavije desno v strmine Kuklarjev in postane strma, a dobro sledljiva.

Pod previsom.

Prehod mimo skale.

Stolpič v zelenju Ruševja.

Tamle mimo se gre.

Malo je povezano, a gre.

Prečnica (pogled v smeri sestopa).

Prečnica (pogled nazaj).

Možic? Sedaj zanesljivo je. Sem mu dodal tri kamne.

Skala z modrim krogom.

Sredi poti po Dolskem grabnu je skala. Desno pa še tri. Tukaj se odcepi pot čez Kuklarje.

Zelena dolina Korošice.

Sled.