Trta 1491m

Parkiranje v Kurji vasi je pravi balzam za dušo. Zjutraj, pa ne preveč zgodaj, je bilo prazno. Nobene rampe, nobenega obupanega iskanja prostega mesta ... Pod začetkom vzpona, kakih petnajst minut peš hoje  od parkirišča je sicer še en velik prostor, ki se je ob čiščenju posledic žledoloma iz 2014  uporabljal za nakladanje, a sem se odločil, da začnem pač v Kurji vasi.

Pot v smeri proti Trti je nekoč potekala po gozdu v udobnih cikcakih, ki pa jih danes ni več. Tudi gozda ni več, ostala je le ogromna, pusta strmina, kjer med številnimi posušenimi vejami v nebo štrlijo obžagani štori podrtih dreves. Začel sem po opuščeni vlaki, ki vodi naravnost navzgor. Ko na levi zmanjka grmovja, se vlaka obrne v to smer in se prelevi v ne vzdrževano traktorsko pot (morda pa le ostanek nekdanje poti), ki skoraj vodoravno vodi proti zahodu. A ne za dolgo.  Ko se konča, je možen vzpon po širokem hrbtu (stezica v nastajanju), ki zgoraj pri prvih drevesih postane za nekaj časa dokaj dobro vidna steza ob vzhodnem bregu peščene grape.

Sam sem na koncu vodoravne poti nadaljeval ravno v to grapo, ki je spodaj nekoliko zaraščena, nato pa po njej navzgor. Grmovje se hitro neha, grušč in prod nista preveč zahtevna. Ko se grapa razširi, pride z desne po bregu dobro opazna steza, ki nato po nasprotnem (zahodnem) bregu vodi v gozd. Iz radovednosti sem zavil po njej, na bregu grape je bilo potrebno malo previdnosti, naprej v gozdu se je občasno izgubljala. Čez nekaj časa se je usmerila vodoravno levo v smeri proti še eni grapi, od tam pa spet vodoravno naprej. V to smer se mi ni dalo preveč raziskovati, zato sem se obrnil, se vzpel po gozdu še približno 50 višinskih metrov, ter se nato spustil nazaj v peščeno grapo in nekaj deset metrov višje po njenem vzhodnem bregu zlezel v gozd. 

Nadaljevanje proti grebenu med Srednjo goro in Trto bi bilo samoumevno, če ne bi po pobočju ležalo kar nekaj podrtih dreves. Usmeril sem se nekaj metrov desno na strm hrbet in po njem navzgor. Imel sem srečo, debla so tam ležala pretežno v smeri vzpona in se jim ni bilo težko izogniti. Sem ter tja sem zasledil ostanke poti, ki so mi bili v precejšnji gozdnati strmini dobrodošli. Na greben (Vinarica se menda reče temu koncu) sem prišel pri ostanku drevesa, obraslem s številnimi gobami. Od tam je do vrha še kakih 150 višinskih metrov po sledljivi grebenski stezici med podrastjem. Gozdnata pobočje na obeh straneh je dokaj strmo, a težav ni. Meni je bilo zelo lepo, divje in samotno.

Vrh je prijazen in udoben, a zaradi gozda skoraj brez razgleda. Pa še prah v zraku je naredil svoje. Imel sem namen spustiti se malo navzdol na sedelce med Trto in Malo Trto, da bi poiskal prečno pot, ki vodi nazaj pod grebenom in nato čez grapo. Pa je nenadoma začel pihati veter, katerega sunki so se mi zdeli precej močnejši, kot je bila napoved za to višino. Smer vetra je bila sever oziroma severovzhod, pihal pa naj bi veter južnih smeri. Z dreves je padlo nekaj vej, zato sem se iz previdnosti kar hitro pobral nazaj po poti, po kateri sem se vzpel.

Pri Vinarici je veter potihnil, po isti strmini sem se spustil navzdol. Nekaj višje nad krajem, kjer sem se pri vzponu vrnil čez peščeno grapo, mi je pozornost vzbudila komaj sledljiva stezica, ki je vodila vodoravno čez grapo in nato naprej v smeri proti sedelcu med obema Trtama.  Ocenil sem, da bi to lahko bila tista, po kateri sem se nameraval vrniti, če me ne bi spodil veter. Pelje po južnih pobočjih Trte nad skalnimi pečinami "povirja" grape, morda kakšnih 70 višinskim metrov pod grebensko potjo.

Po gozdu, ki od tam dalje ni več strm, sem se spustil ob vzhodnem bregu peščene grape. Steze sprva nisem našel, morda jo tam sploh nikoli ni bilo, se je pa pokazala na mestu, kjer sem se zjutraj iz grape vzpel v gozd na njeni zahodni strani. Tam blizu sem zagledal tudi dve nenavadni jeklenici. Obe sta tik nad tlemi čvrsto pritrjeni vsaka na svoje drevo in vodita v smeri visokih na vrh skupnega, že malo posušenega drevesa. Nižje doli, tik nad poseko, sem opazil še tretjo, podobno. Ležala je na tleh. Hmmm...

Na poseki se pot neha, so pa skozi travo in podrast uhojene stopinje, po katerih se je mogoče dokaj udobno spustiti na konec vodoravne poti. Enkrat bo to mogoče prava stezica.

Na parkirišču je bil poleg mojega le en avto. Rekreativnih kolesarjev na cesti do Mojstrane pa, kolikor hočeš.

Opomba: z Vinarice vodi čez Srednjo goro na Biščkovo glavo slabo vidna grebenska steza. Na dveh mestih se zaradi podrtega drevja čas na poti malo podaljša, pa ni hudega.

Dve veliki strmi poseki, med njima spodaj zaraščena, zgoraj pa peščena grapa.

Iz velikega prostora za nakladanje naravnost navzgor po opuščeni vlaki.

Vlaka za koncu grmovja zavija v levo...

... in pripelje na nevzdrževano pot.

Konec poti. Tukaj je po stopinjah v travi možno naravnost navzgor.

Spodaj zaraščena grapa..

.. je zgoraj peščena.

Z desne strani se v grapo spusti potka...

.. ki na levi (zahodni) strani vodi v gozd.

Pogled nazaj v grapo: stezica ni ravno uhojena.

Grapa višje gori, kjer sem jo ponovno prečil

Podrtija v strmini pod Vinarico. Izognil sem se po strmem hrbtu nekaj metrov desno.

Z gobami obraščeno deblo. Tukaj sem prišel na greben (Vinarico).

Pot na Trto ni preveč shojena, a je sledljiva. Meni se je zdela neskončno lepa.

Tik pod vrhom Trte.

Vrh Trte.

Pot s sedla med Trtama (če to je) takole pripelje čez grapo.

Dobro vidna pot v spodnjem delu gozda.

Jeklenice..

.. vodijo nekam v krošnje.

Jeklenice...

 

Navzdol po travi s stopinjami do prečne poti.

Prečna pot.

Sled.