Vrtača 2180m

Danes na Vrtači, kar tako iz veselja do življenja in sončnih dni. Začel sem pri Tinčkovi koči na koncu Završnice in nadaljeval po nemarkirani poti Čez Zagon in naprej do sedla  Šija. Od tam pa po običajni poti na vrh. Vrnil sem se do Šije, nato pa sestopil do Doma pri izviru Završnice in naprej do Tinčkove koče. Se mi je zdelo bolj udobno.

Pot je bila sem ter tja malo pomrznjena, sicer pa brez posebnosti, zato samo nekaj slik za podoživetje. Oblaki so bili nekje med 1000 in 1200 m nadmorske višine, nad njimi pa prešerno sonce. Rampa😠 v Završnici je bila dvignjena, po cesti tudi naprej od Tinčkove koče so vozili tovornjaki s hlodi, srečanja gredo zelo na tesno. Na gori je bilo petnajst ali dvajset obiskovalcev. Kavke na vrhu so kot običajno fehtale za priboljške.

Lep dan je bil.

Podrta stavba pod sedlom Šija.

Sonce nad 1200 metri. Progled proti Stolu.

Pobočja Vrtače.

Morje.

Rjavi odlom izpred nekaj let tik pod vrhom Vrtače.

Otočki na severovzhodu.

.

Vrh Vrtače.

Kozjak (Ovčji vrh)

Z rušjem prekrito južno pobočje Svačice.

Kosmatica, pod njo Vgrizeva planina.

Fehta za priboljške.

Vršni greben Vrtače.

Pogled nazaj proti vrhu Vrtače.

Grad 2008m.

Še eno morje.

 

Pogled proti Zelenici. Zadaj levo Košutica in Košuta, spredaj Na Možeh.

V sredini Srednja peč, levo za njo Orličje, čisto zadaj levo Mali Stol s kočo.

Cesta, ki vodi v meglo.

Sled.

Vrtaško Sleme čez Smrajko in Cijanice

 Včeraj (petek, 08.11.2024) na vrh čez Smrajko po zahodni strani doline gor in po vzhodni dol.

Jutro me je zalotilo malo naprej od Podkuž, kjer je nemški kamijonarski avtodomar zasedel skoraj polovico od približno petih parkirišč. Slana me je po kolesarski stezi spremljala do vrha jase pri Podkužah, kjer sem zavil v gozd in rahlo levo, dokler nisem naletel na možice komaj vidne lovske steze.

Na sedelcu se desno odcepi omožičena stezica, ki preči proti Lešnikovem grabnu in čezenj proti solnici in morda še naprej, kjer sem nehal pasti firbec, se vrnil in iz sedelca nadaljeval prečno v levo. Pomanjkanje časa zaradi te ekskurzije mi je sicer zvečer zagrenilo življenje. Čez kakšnih 150 metrov se desno in navzgor odcepi imenitna lovska stezica (nekako me spominja na Martinj stezo), ki čez skalno glavo pripelje v gozd pod Smrajko in naprej do lovske koče.

Kolikor sem lahko zasledil, pastirski prehod proti Slemenu vodi po območju vzhodnih melišč dolinice Cijanice (?) pod Vrtaškim vrhom. Tam sem že bil, a mi ni preveč dišalo gristi kolena po šodru. Zato sem se raje zapodil v zmerno strm gozd na zahodnem delu dolinice. Šlo je bolje kot po kamnitem drobirju, nadaljeval sem levo v mokro, zatravljeno grapo iz katere sem po kakšnh 100 višinskih metrih izstopil spet levo. Od tu je do skalne zapore kakšnih 250 višinskih metrov prebavljivega poraščenega šodra, ki ga proti vrhu zaključujejo nanosi malo večjih skal. Vmes je sem ter tja med odprtimi kamnitimi jasami nekaj krajših ruševnatih prehodov. Divjad je pod stenico pripravila prijazno stezico, po kateri sem pod strmimi pobočji, ki zapirajo ta del dolinice prečil do njenega vzhodnega roba. Tam navzgor spet vodi nekakšna steza z veliko sledi divjadi in nič človeka, ki dokaj udobno privede čez pregrado (kakšnih 70 višinskih metrov je vsega) in se nato položi.

Pod stenicami Vrtaškega vrha in Urleža sem v smeri proti desni nadaljeval kakšnih pol kilometra. Stezica, ki tod poteka delno po meliščih, delno po zatravljenih strminah je bila kar dobro vidna, mestoma zaradi slane tudi pomrznjena. Pragozd ruševja na koncu me je malo osupnil, pod vejami so sledi živali, drugih znakov, da bi to bila pot pa ni bilo. A sem se znašel nekako proti levi in hitro udel (slabo) markirano stezo na Vrtaško Sleme. Sonce, ki ga celo pot nisem bil deležen, me je prijetno grelo, nad mano se je veselo pasla čreda kakšnih 50 gamsov (izgledali so močni in zdravi) in se pomikala proti Vratom približno tako hitro, kot sem jaz hropel navkreber.

Razgledi na Slemenu so bili seveda veličastni, le malo megleno je bilo. Pa tudi popolnoma osamljeno.

Sestopil sem po isti poti, prvi izziv je bil seveda vračanje skozi ruševje, a sem imel srečo. Po pregradi sem se spustil na sredo dolinice in po skalnatem plazu počasi nadaljeval proti vzhodni strani. Nekaj kratkih prehodov čez ruševje ni delalo težav, malo bolj zoprno je bilo prvo, ozko kamnito in strmo melišče, ki ni dajalo opore nogam, zato sem se kar krepko držal ruševja. Kot sem opazoval pri vzponu z druge strani doline, bi se temu delu morda dalo izogniti malo levo, čez nekakšno ozko čistino v ruševju (slika).

Nadaljevanje je bilo več ali manj šodrasto do približno 1400 metrov nad morjem, kjer se ruševje razteza po skoraj celi širini doline. Prehod je le nakaj metrov od njegovega skrajnega desnega roba, nekaj deset metrov od prehoda navzdol, pa ostro oko zagleda možica in potem še enega, ki kažeta skozi kratko ruševnato pregrado na ozko melišče.

Naj povem, da celo pot od lovske koče naprej razen zgoraj opisanih dveh možicev nisem videl nobenega znamenja, recimo nobene odrezane veje, ki bi dala slutiti prehod, nekaj metrov nižje od njiju sta na dveh drevesih sicer dve modri piki, ki kažeta pot iz doline po drugi varianti.

Po melišču, ki na trenutke skoraj izgine, pa se spet razširi sem šel navzdol dokler nisem na desni ugledal bele breze, kakšnih 20 m pod njo je solnica, zraven pa slabo vidna pot, ki pripelje desno od skalne glave, z druge strani katere vodi lovska pot. Sledil sem možicu in po živalskih sledeh po desni obšel skalo dokle me že v trdi temi majhen, a bleščeče bel možic ni usmeril na prečno potko in mimo odcepa za lovsko pot naprej do sedelca z razcepom za Lešnikov graben in solnico. Nižje doli se pot popolnoma izgubi, tudi jaz sem zataval po nekakšni ogromni travi, prepredeni z robidami in spotakljivimi luknjami v tleh, a sem nazadnje le našel iztočno jaso in cesto. Drugič bom pač na začetku poti malo manj pasel firbec.

Razmere so bile seveda kopne, času primerne in so se menjale ne glede na višino. Prvič mi je zdrsnilo že zjutraj na mostu čes Savo, enkrat ali dvakrat pa višje zgoraj, ko sem brezskrbno skakal iz skale na skalo, potem pa je bila kar naenkrat in kdo ve zakaj ena zaledenela.

 

Parkirišče pri Podkužah.

Jutro na pomrznjeni vstopni jasi pri Podkužah.

Pot / vlaka malo izginja.

Prvi možic me je razveselil.

 

Sedelce, kjer se odcepi dobro omožičena pot v desno v Lešnikov graben.

Precej utrujena pot v desno.

Čez Lešnikov graben in naprej do solnice. Več nisem raziskoval.

Izlet v Lešnikov graben.

Lovska pot čez skalno gmoto je res lepo speljana.

Podprta lovska koča pod Smrajko.

Nad mokro grapo se začnejo čisto spodobna območja s kamnitimi nanosi.

Za prijazne prehode pod stenico je poskrbela divjad.

Pogled nazaj, na vzhodni (sestopni) del dolinice. Nekako nad ruševjem sem šel.

Sledička vodi v ruševje.

Kakšne hude groze, razen orientacije pač ni.

En del velike, vsaj 50 glave črede gamsov.

Vrtaško Sleme.

Kukova špica s slikovitim in zahtevnim grebenom pred njo.

Dobrač in Hochalmspitze.

Kosmat greben pod Vrtaškim Slemenom. Kdo ve, kako se imenuje...

Pogled nazaj proti pristopni dolinici.

Pogledi so bili lepi, a malo megleni.

Pomrznjena pot v zgornjem delu.

Zgornji del melišč.

Iskaje prehode čez ruševje proti dolnjemu delu melišč.

Ni preveč prijazno.

Nekaj časa navzdol, potem pa desno skozi ruševje do naslednjega jezika.

Dva možica usmerjata v meliščni jezik, ki pelje v dolino.

Modra oznaka na drevesu malo pod možicema.

Bela breza na približno 1200 metrih. 20 metrov po njo je solnica.

Pod solnico pa slabo vidna pot.

Meni všečna stara konstrukcija mostu čez savo za kolesarje in pešce.

Sled (Google maps).

Strmemu, ozkemu melišču bi se morda dalo izogniti skozi ruševje po levi.

Sled (Open Topo map)