Nekaj o dinamiki vzpona turnega smučarja

"Kam pa greste" me je na tekaški smučarski stezi iz Planice v Tamar odločno vprašal možakar s čelado na glavi, ki je na motornih saneh pripeljal nasproti. Še predem sem mu zabrusil nazaj, kar se mi je zdelo, da njegovi nevljudni radovednosti gre, sem si premislil in mu povedal, da sem namenjen na Kotovo sedlo. "Bodite previdni, spodaj je deževalo, zgoraj pa snežilo, možnost plazov je kar resna" mi je že bolj prijazno poskušal svetovati. Nato je še dodal: "Nikogar ni bilo pred vami, le ena ženska" in odhrumel naprej. 

Med potjo naprej proti Tamarju sem premleval srečanje in prišel do zaključka, da sem ravnal prav, saj je možakar najbrž oskrbnik doma v Tamarju in da je pravzaprav prav in koristno da je seznanjem s tem, kam begajo gorohodci v njegovem okolišu. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi njihove lastne varnosti.

Iz dimnika koče v Tamarju se je prijazno kadilo.

Kmalu sem prišel do planinske koče. Iz dimnika se je prijazno kadilo, a nad mano je bilo kristalno jasno modro nebo, zato časa in volje za zaustavljanje ni bilo. Sledil sem poti, ki pelje na Jalovec in v pomrznjenem snegu neuspešno poskušal razbrati na kakšen način se predhodnica giblje. Šele, ko sem prišel iz gozda, sem v tankem sloju pršiča, ki je tu zapadel na staro podlago lahko videl, da gre za več turnih smučarjev in enega pešaka, ki je hodil zadnji.

Mali kot.

Mestoma splazeno območje prekriva novi sneg.

Skupino sem zagledal kakšnih petsto metrov naprej. Vesel sem bil, da nisem sam, pa še sled turnih smuči je bila lepo izpeljana. To mi je precej olajšalo vzpon. A le do strmine nad Malim kotom, kjer se je pešaku kot zadnjemu pričelo udirati sem pri vzponu imel od poškodovane sledi več muke kot koristi. Če sem se v spodnjem delu predhodnikom hitro bližal, me je v strmejšem delu s stopinjami naluknjana sled krepko upočasnila. Poskusil sem po svoje, pa ni bilo nič bolje, zato sem se vdal v usodo in od časa do časa v mislih izrekel kakšno krepko na račun "tiste babe, ki neumno gazi po sledi" (zaradi stopinj, ki so se mi zdele da pripadajo majhnim čevljem z derezami sem pač domneval, da gre predhodnico, ki jo je omenil oskrbnik).

Pogled nazaj po dolini Tamar.

V želji, da pešca ali peško prehitim, sem pritisnil na vso moč, a sneg se je osipal pod smučmi in spodrsavalo mi je, zato se je razdalja krajšala zelo počasi. Za nameček sem zagledal za sabo še četverico turnih smučarjev, ki me je po naših sledeh dohitevala. "Na, spet bom zadnji" sem si mislil in pritisnil še malo. Pa ni nič pomagalo. Uigrana četverica nemško govorečih hodcev me je naglo dohitela in v uglajeni maniri vojaške kolone ajns-cvaj, ajns-cvaj tudi disciplinirano prehitela. In glej ga vraga: hitrost skupine se je v trenutku zmanjšala, saj so se sedaj oni ukvarjali z razrito sledjo. Ker sem imel pred sabo spet utrjeno sled, sem jim lahkoto sledil. Kmalu smo dohiteli tudi gazača, ni bila ženska, ampak fant, ki je kljub temu, da se mu je udiralo do kolen ali čez neumorno korakal navkreber.

Fantu se je udira čedalje bolj, a nam je vztrajno in neumorno sledil.

Ajns-cvaj so spet imeli čisto sled in so malo potegnili, jaz pa za njimi. Kakih sto višincev pod pričetkom ozebnika sem opazil, da so se vsi turni smučarji obrnili v smeri ozebnika. Kuda svi, tamo i mali Mujo, sem si mislil, odločitev za Kotovo sedlo je bila v trenutku pozabljena. Pri vstopni skali sem spet dohitel ajns-cvajevce, prijazni fantje, malo smo se pogovorili. Bili smo v senci, a nad nami se je bočilo kristalno čisto modro nebo, belina Kotovega sedla na drugi strani pa je bila neskončno slepeča in nedotaknjena. Kotova špica (hmm, a nisem tam že enkrat nekaj plezal) s te strani res izgleda kot špica. Kljub temu, da po ozebniku ni letelo skoraj nič, sem si nadel čelado (da je tako prav, mi je v glavo vbil Boštjan, ampak glej čudo, od mojih predhodnikov čelade nima prav nihče) pa hajd naprej. Strmina je bila čedalje hujša. 

Nedotaknjena belina Kotovega sedla in Kotova špica.

Pod ozebnikom. Snega je, glede na siceršnjo suho zimo kar precej.

Šibak veter je z vrha ozebnika razpihaval sneže kristale, drobni potočki suhega snega so sproti zasipavali sled predhodnikov, ki je bila včasih komaj vidna, pa čeprav sem bil le kakih pet minut za njimi.

Zadnji od ajns-cvaj grupe pred vstopom v ozebnik.

Med hojo sem opazoval te drobne krogljice, nekoč snežinke, sedaj pa oblike babjega pšena, ki jim je veter obrusil iglice. Vzorčni primer naphanega snega, ki se pod vplivom sonca (ki ga v ozebniku seveda ni) običajno spremeni v kložo, ali pa postane hudičevo nestabilna in drseča osnova pod novozapadlim snegom. Cikcaki turne sledi predhodnikov so bili čedalje krajši, teren strm, obrati na vogalih pa zoprni. Pri vsakem sem kar malo potelovadil, končno sem pogruntal trik: zadnjo nogo malo upogneš in jo suneš rahlo nazaj, pa se smučka postavi v pravilen položal in jo lahko obrneš. Mar mi ni to ravno zadnjič poskušala dopovedati Darja?

V ozebniku.

Cikcak sledi turnih smuči in ena gaz.

Pod strmim delom ozebnika tik pod vrhom so se vodilni trije odločili, da snamejo smuči, tako tudi ajns-cvaj grupa. Kuda svi, tamo i mali Mujo... pa sem jih snel tudi sam. Gazač, ki je bil še nedavno tega precej zadaj, me je dohitel. Neomajen kot stroj je gazil navkreber. Spregovorila sva par besed, povedal je, da se mu je nekajkrat vdrlo krepko čez pas in se je v strmini komaj izvlekel. Če sem bil spodaj kar malo jezen zaradi razrite sledi, mi je slaba volja ob vztrajnosti tega fanta v celoti izpuhtela. Še več, nadomestilo jo je spoštovanje! Zaželel sem mu srečo in odhitel je naprej.

Stopinje v včasih sipkem, včasih kložastem snegu so me vodile naprej. Zgleda, da sem težji od predhodnikov, zato se mi je včasih udrlo do stegen in čez. S kar nekaj truda sem pregazil tudi najstrmejši del, stopinje so bile od tu dalje bolj plitke in stabilne, le površina snega je bila temeljito razorana, kot da bi jo nekdo obdelal ogromnim plugom. To bo še hecno za smučanje, sem pomislil in korakal naprej.

Na robu ozebnika sonce, razgled in modro nebo brez oblačka.

Opasti na robu ni bilo, je bilo pa neskončno veliko sonca, modrega neba in čudovitih razgledov proti Triglavu in okrog, ko sem prisopel na sneženi grebenček nad ozebnikom. Za trenutek sem si oddahnil in potem ponovno pripel smuči. Ajns-cvaj so bili le kakšnih 50 metrov pred mano, gazača že zdavnaj ni bilo več. 

Sled do sedelca nad Jezerci.

Še nekaj minut in prispel sem na grebenček nad Jezerci. Pogled na Veliki Ozebnik, zame je to eden najlepših vrhov v Julijcih, me je kot vedno prevzel. Kakih deset parov smuči je bilo zapičenih v sneg, njihovih lastnikov pa nikjer. Zimski kaminček na Jalovec je bil brez snega, na normalni poti pa sem zagledal predhodnike. Kako za vraga jim je uspelo tako hitro sneti smuči, pospraviti pse, obuti dereze in se odpraviti naprej? Zgoraj pod grebenom sem opazil fanta - gazača, ki je skoraj tekel po strmini, za njim so precej počasneje sopihali trije ali štirje drugi, na koncu pa ajns-cvaj, ki so bili zadnji, še v prečnici proti levi.

Nedotaknjen Veliki Ozebnik z veličastno kuliso.

Ura je bila poldne, a mali Mujo mi ni dal miru, zato sem se oblekel, po vzoru predhodnikov pospravil smuči in pse in si nataknil dereze. Gremo pa še na Jalovec, sem se odločil. Medtem je minilo nekaj minut in spet sem pogledal, kako gre predhodnikom. V prečnici se je dogajalo nekaj nenavadnega: eden od ajns-cvaj skupine je obstal na mestu. Opazoval sem ga kakih 10 minut, a možakar se nikakor ni premaknil ne naprej, ne nazaj. Za njim je prišel naslednji iz te skupine in mu očitno nekaj dopovedoval. Prvi iz skupine se je ustavil in obrnil nazaj. Počasi in previdno je obšel mirujoča tovariša in nadaljeval nazaj proti smučem. Kmalu je prišel do mene in mi v angleščini razložil, da so razmere kar zahtevne, da ni dovolj snega, v katerega bi človek lahko varno stopil in da je treba vedeti, da ni dovolj le priti na vrh, temveč je treba tudi priti nazaj. Zato so se odločili, da obrnejo. Razmišljanje osebe, ki se ne izpostavlja po nepotrebnem v razmerah ki jim ni kos se mi je zdelo spoštovanja vredno, zato sem pričel oklevati tudi sam. Bilo je že krepko čez poldne, sonce je toplo sijalo in ... pričelo taliti sneg na pobočju Jalovca. S strehe so se pričeli usipati drobni plaziči ojuženega snega, sem ter tja je priletel tudi kak kamen. A razmere so se slabšale iz minute v minuto, kamnov je bilo čedalje več. Odločitev je padla tudi v moji glavi: Mujo, greva nazaj, sestopa z vrha Jalovca v tankem sloju ojuženega snega ne priporoča noben priročnik.

Ajns-cvaj so se zataknili v prečnici.

Nazaj v ozebnik.

Rečeno storjeno: nataknil sem si smuči, z ajns-cvajem sva se prijazno poslovila in odsmučal sem navzdol. Sprva sem bili nekoliko trd od postavanja na Jezercih, kmalu je zadeva dobila svoj ritem. A previdno! Sneg nad ozebnikom je bil popolnoma nepredvidljiv, nekje kložast, nekje drobnozrnat in naphan. Čeprav strmina ni kdove kako huda, mi je njen iztek čisto neznan, zato sem prve zavoje delal skrajno previdno. Na robu ozebnika sem pogledal navzdol in tik pod vrhom zagledal starejšega gospoda, kako se s smučmi cik-cak počasi vzpenja navzgor. Sledi niso lagale, možak se je tudi čez najhujšo strmino, kjer smo mi šli peš, povzpel kar na smučeh...!

Možakar se je po celem ozebniku povzpel na smučeh.

Razbrazdanje njive na vrhu ozebnika sem se lotil z vso previdnostjo, pa je kar šlo. Kot bi mignil, sem bil na najstrmejšem delu. Kamenja, ki bi lahko letelo z Jalovca je bilo precej manj, kot sem se bal, zato sem se lahko posvetil smučanju. Po nekaj zavojih sem ujel ritem, klože so se udirale ravno prav, da se je dalo zavijati, trenutni v območjih zrnatega snega so bili pravi užitek. Prepustil sem se smučarski radosti, vsake toliko zajel sapo, pa hajd naprej. Bil sem že precej blizu skale na koncu ozebnika, pozornost je malo popustila, ko.... se mi je vdrla kloža do kolen in še čez. Menda ravno tam nekje, kjer je gor grede plaval tudi gazač. Padec je bil neizbežen. V snegu, ki se je predrl, sem se zaustavil takoj in v trenutku spet stal na nogah. Ko sem se otresel, sem nadaljeval, a precej bolj previdno. 

Mimo skale in naprej je šlo uživaško, s precej kložami, ampak smuči so se lepo držale površine in špice niso potonile  pod skorjo. Z leve, iz območja Kotovega sedla je pripeljala smučarska sled. Ohoj, pozdravljena, sem se je razveselil, saj sem sedaj lažje prepoznaval kložasta območja. Kmalo sem bil mimo ožine pod Šitami, sneg se je spremenil. Na dokaj trdi podlagi je bilo kakih dvajset centimetrov pršičastega celca, smuči so me kar same vodile v sanjskih zavojih. A prekmalu sem bil na robu gozda, sonce je ta del obsijavalo kot za stavo, sneg je postal južen. Po približno 1300 metrih nepozabnega spusta me je za trenutek prešinilo, da šel še enkrat gor - vsaj do polovice, pa je tokrat leni mali Mujo v kali zatrl to pregrešno misel (pisana druščina, ki se je v nedeljo v okolici Vršiča v megli in snegu borila za vsak kvadratni meter celca bi mu najbrž že povedala, kar mu gre).

Po poti skozi gozd se je ob minimalni naklonini dalo udobno peljati, seveda z elegantnimi zavoji ni bilo nič, ampak hoditi pa le ni bilo treba.

Tamar s slemenom v ozadju, ves v soncu.

Smučine v snegu. Zgolj začasen vpis v knjigo gostov čudovitega dne.

V Tamarju sem spil čaj in uredil opremo. Okrog koče je bilo v spremstvu nekaj učiteljic polno malčkov starih šest ali sedem let. Na toplem sončku je bil pravi živžav, otroci so veselo so čebljali, se sankali in resnično uživali v naravi. Kmalu so odšli, jaz pa nekaj minut za njimi. Po tekaški stezi je šlo v glavnem navzdol, srečal nisem nikogar, pri avtu v Planici sem bil kar hitro. Komaj nekaj minut sem pospravljal kramo, ko so po cesti veselo prikorakale učiteljice z otroci. Na moje začudenje, kako da so po cesti prišli tako hitro, mi je ena povedala: "Da ne boste mislili: stodvajset prvošolčkov imamo in vsi so šli peš v Tamar in nazaj". 

Vesel sem bil tega preprostega stavka. Težko si je zamišljati, kakšen napor so morale učiteljice vložiti  in kako pozitivno tolerantni morajo v času mode vsakovrstnih pritiskov na učitelje biti starši, da tak šolski podvig uspe brez zapletov - med izletom in po njem. Morda pa prihodnost za našo mladino le ni tako črna, kot se človeku včasih zazdi. Srečanje je bila prava pika na i čudovitega dneva!

Pogledal sem na GSM, kazal je precej več  kot 1500 metrov vzpona in spusta. Po takem dnevu je dovoljeno pivo, mi je zadnjič povedala prijateljica, turna smučarka (imena vam ne izdam, da ne bi tega povedala še vam, haha). V kotu za šankom pri Viliju v Ljubljani, kjer se dobro počutim, sem si ga naročil. Velikega, hladnega, natočenega do roba čisto tankega kozarca. Takega, kot mora biti. Premleval sem današnji dan, poln sonca, veselja, radosti. Ko so misli nehote odtavale naprej, k prihodnosti, novih vzponih in srečanjih z modrino neba, sem si naročil še en kozarec. Prijateljica, turna smučarka, ki sem ji poslal sliko ozebnika, mi je po sms-ju potrdila, da mi zanesljivo pripada. Zunaj je bil še sončen dan, a vetrček v ozebniku je tačas najbrž že pridno polnil naše smučine s snežnimi kroglicami. Narava bo prav gotovo priskrbela, da bodo nedotaknjene beline deležni tudi obiskovalci jutrišnjega dne.

Pa srečno pot!