Utrinki: Mala Ponca in dve lovski

Danes po lovski poti (PP) mimo Glav na Vratica in naprej na Malo Ponco. Sestop na Ovčjo stran (vmes skok na najvišjo Glavo), od tam pa navzdol po stezi ob Mokrem potoku,

Nekaj sto metrov stran od parkirišča se na pešpoti za Tamar združijo tri poti. Kakih 50 metrov pred križiščem sem zavil desno v gozd do skale z obledelo rdečo puščico. Pot, ki se tu prične je dobro vidna a slabo uhojena. Na začetku sledi strmem, včasih izpostavljenem skrotastem grebenčku, nato pa čez več grapic zavije desno v gozd. Tudi ob pomoči dveh starih, precej ohlapnih a čvrstih jeklenic z nekaj klini.

Iz hudih strmin se pot izvije šele pod Glavami. Proti Vraticam nato preči več širokih hudourniških nanosov, kjer so v pomoč številni možici. Na Vraticah sem za hipec postal ob lepo izdelanem Alpe Adria Trail napisu (Alessijev nepriznan in nesprejet trud). Če je verjeti legendam iz davnih dni je ravno tu čez, graničarjem v Tamarju pred nosom, Žuro švercal bicikle😀, ki jih je tedaj pri nas primanjkovalo.

Strmo mesto na italijanski strani je opremljeno z nekaj metrskim prusikom, od tam do vrha je dobrih 10 minut. Na vrhu sem srečal dva fanta in dekle, sicer pa nikogar.

Sestopil sem do grebenčka pod Glavami. Pot proti najvišji Glavi (1760m) se konča čez nekaj deset metrov, od tam sem nadaljeval med ruševjem nekoliko po zahodnem pobočju. Razgled na vrhu, ki tega dne zaradi megličastega ozračja že tako ali tako ni bil kaj prida, sicer krepko ovirajo macesni.

Zahodno od Glav se razprostira krnica Ovčja stran, po kateri vodi nemarkirana pot v Tamar. Označena s številnimi možici je lahko sledljiva. Malo pod Turnčem v južnem rebru Srednje Ponce sem zavil levo navzdol po lovski poti, ki pelje ob Mokrem potoku. Sprva dobro vidna in lepo speljana pot se kasneje malo izgublja. Pa se mi jo je splačalo slediti, saj kar dvakrat (nekako v sredini spusta in na koncu) pelje skozi ruševje, ki bi ga brez poti prečil le s težavo. Na koncu zavije skozi ruševje levo proti globoki grapi Mokrega potoka in se elegantno spusti na njeno dno.

Za presenečenje, prijeten hlad in svežo vodo je poskrbel v teh sušnih časih zelo vodnat in lep slap, visok slabih 15 metrov. S svojo vodo napaja Mokri potok, ki pa kmalu ponikne v pesku. Deluje prvinsko, nedotaknjeno in divje, kar nisem se mogel posloviti od njega. Sestop po grapi potoka, polni čistih zglajenih belih skal in spranih plošč pa je bil pika na i današnjega obiska teh redko obiskanih samotnih prehodov in stezic tik ob planiških velikankah.

Opisano je brezpotje z zahtevnejšimi lovskimi potmi. Primerno je za pohodnike z ustreznimi izkušnjami in občutkom za orientacijo.

Pot se začne malo naprej.

Spodmoli nad potjo.

Jeklenice so stare, a držijo.

Pogled v sosednji graben.

Prehod z jeklenico številka dve.

Potka vodi sem ter tja.

Osamljeni napis na Vraticah.

Pogled k sosedom.

Čez gladek prehod tokrat, namesto ruševja, pomaga prusik.

Stolpi nad Vraticami.

Blizu vrha Glav (1760m).

Pogled nazaj.

Silhueta Turnča v južnem rebru Srednje Ponce.

Tukaj se levo odcepi pot ob Mokrem potoku.

Pred vremenskimi ujmami zaščiten možic.

Prehod skozi ruševje v globoko grapo Mokrega potoka.

Slap za dušo odpočiti.

Sled.