Modrina neba...: Utrinki: Grofov štant

V sredo, 11. maja od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje. Ob grebenu do poti čez Grofov štant, na Lastovec, Desko in Tolsti vrh ter nazaj mimo Vodotočnika in čez Grofov štant in navzdol do markane poti, ki po dolini Lučke Bele vodi na Korošico.

Avto sem pustil pri začetku markirane steze z namenom, da najdem lovsko stezico, ki višje gori pelje proti Šibju. Zato sem se najprej sprehodil po zaključku gozdne ceste, ki pelje v smeri proti vrhu Brežiči. Kakšen kilometer jo je. Kot sem kasneje ugotovil, bi lahko že na polovici zavil navzgor v gozd. Komaj zaznavno stezico sem ujel, a je čez nekaj sto metrov izginila v poseki, nastali po čiščenju podrtih dreves. Na koncu podrtije sem jo zopet našel, komaj da uhojeno in prekrito s podrtimi debli, od katerih so bila mnoga sicer skrbno odžagana in umaknjena s poti. Celo stopi so bili ponekod narejeni v lesu.

Potki sem veselo sledil, a jo je malo pred krajem, kjer naj bi v dolinici Bele bila planina Šibje spet pobral podor. Šibje, planina, za katero le redki vedo, kje točno naj bi bila, leži na približno 1210 m nadmorske višine. Od nje vodi steza čez Grofov štant. Ta se po nekaterih virih začne "na jasi sredi Šibja se v desno navzgor odcepi lovska pot na Grofov štant, nad njim se kmalu združi s potjo, ki s Starih stal pod strmimi zahodnimi stenami Lastovca pelje na planino Podvežak "(PD Celje, vabilo na Kocbekov pohod, 06.04.2006). Ali pa po drugih odcepi desno iz planine takoj za ostanki stavbe. Kdo ve.

Sam sem po brezpotju prišel do strmega hrbta, ki se je dvigal v smeri proti Lastovcu. Tam nekje naj bi se pot, ki iz Šibja vodi proti poti čez Grofov štant srečala s potjo, po kateri sem prišel. Pa je bila po stmem bregu nekoliko desno od grebena vidna le lahna udorina, bolj stečina kot pot. Ker je kazala v približno pravo smer, sem ji sledil. Po strmih žlebovih sem se nekako prebil mimo skalne zapore. Na zahtevnejših mestih je bila sledička kar precej uhojena (morda le od živali) in sem si z njo pomagal pri iskanju prehodov.

Na višini okrog 1470 metrov so me prehodi pripeljali do grebena, na katerem sem zagledal komaj vidno križišče poti. Desno in navzdol je vodila proti dolini Lučke Bele, levo čez rob nekam v prepad in desno navzgor v smer proti pod ostenje Lastovca. Sledil sem slednji, mestoma čez neuhojene strme trave me je čez slabe steza res pripeljala do prečne lovske poti. Na Lastovec sem se napotil kar naravnost navzgor čez pogorišče. Čista osamljena in nedotaknjena divjina je tam. Izza skal pod Lastovcem so me radovedno gledali gamsi. Vse naokrog nemo pogorišče. Požar je tod divjal menda okrog leta 2000, pa se požgano ruševje še do danes, več kot dvajset let kasneje ni niti malo zaraslo. Na površini, veliki kakih 500 krat 500 metrov v nebo žalostno štrlijo ostanki davno zgorelih vej, mogoče so poleti malo ozelenele s skromno travo. Čeznje ni najbolj prijetno hoditi, zatikajo se v čevlje, tudi brespotno skrotje mi ni bilo ravno v veselje. Zgoraj sem se vršnemu skalovju umaknil nekoliko desno, nato pa skozi zaplato gostega ruševja na temenu gore poskušal najti prehod na vrh. Pa brez uspeha. Najbližje sem bil z južne strani. Na vzhodni in severni strani, kjer sem še nekajkrat poskušal je pas visokega ruševja veliko bolj širok in ravno tako težko prehoden.

Po stezi naravnost navzgor sem nadaljeval na Desko, od nje pa po snežišču na sosednji udobno zleknjen Tolsti vrh. Vreme ni bilo čisto jasno, a se je vseeno videlo precej daleč na okrog. Nad Desko je jadral padalec, edina osebe, ki sem jo videl ta dan. Na Ojstrici in Planjavi so bila številna snežišča, Krofička je izgledala bolj kopna. Rzenik na drugi strani Bele je kazal svojo dvoobrazno podobo. Na eni strani neusmiljen, podirajoč se prepad, na drugi prijazna pobočja zelenega ruševja. Pri sestopu proti le delno odtaljenem Vodotočniku se mi gamaše prišle še kako prav.

Od jezerca naprej sem se po deloma travnatih, deloma rušnatih brezpotnih pobočjih spustil na lovsko pot, ki se sicer prične desno, na planini Stare stale. Po prečenju melišča se potka stisne pod stene in preko imenitnih prehodov pod Lastovcem čez kakih 500 metrov pripelje na rušnato travnate površine in naprej v gozd. Točno na začetku gozda je podolgovata skala. Tam se ostro desno odcepi varianta poti, po kateri sem prišel pred nekaj urami. Odcep je označen tudi z malo podrtim možicem.

Vrnil sem se po tej poti, vmesne strme trave so se mi zdele lažje kot zjutraj, vseeno pa jih v mokrem ne bi priporočil.

Na okrog 1470 metrih me je izzvala odrezana debela veja nad skromno stezico, ki je vodila v prepad nad območjem Grofovega štanta pod severno stranjo grebena. Čez strmo in mestoma izpostavljeno ruševje sem ji sledil kakšnih 50 metrov, ko se je končala na razglednem mestu. Štant? Nekaj vej je bilo tam porezanih, a nižje doli se je ruševje umaknilo krušljivim stenicam, čez katere nisem videl prehoda. Bo treba enkrat poskusiti z druge strani.

Vrnil sem se nazaj na greben, od tam pa po res slabo vidni, a nekoč najbrž uhojeni stezi levo navzdol proti dolini. Čez kakih 150 metrov se je steza izgubila pod podrtim drevjem. Previdno sem nadaljeval po strmem, gozdnatem žlebu naravnost navzdol. Z malo sreče sem naletel na stezico preko grape, po kateri sem hodil zjutraj.

Kljub srečni vrnitvi v svet, ki mi je bil poznan, mi radovednost ni dala miru. Kje za vraga se skriva planina Šibje? Kje je jasa, sredi katere se odcepi stezica čez Grofov štant? In če te ni več, ali tudi ostankov stavbe ni več? Po svoji jutranji sledi in nato nekoliko nižje sem se počasi spustil na markirano pot, ki vodi na Korošico. Po njej sem šel do vodnate dolinice, ki pod Lučko Kopo vodi v smeri desno od Presedljaja. Levo od nje pod ostenjem Kope menda pelje precet opuščena lovska pot. A desno od markirane poti nikjer ni bilo ne duha ne sluha o Šibju...

Ob potoku sem se osvežil in po poti nad Lučko Belo, sem ter tja globoko doli v kanjonu sestopil do avta. Lep dan je bil za mano, a nekaj je manjkalo. Nič pomembnega, veličastnega, ampak vendarle..

Morda pa se takšen občutek zaseje kar tako, preprosto kot priročen izgovor, da si popotnik te prečudovite, osamljene kraje še kdaj, še bolj podrobno in s še večjim veseljem ponovno ogleda in jih užije.

Še nekaj o razmerah: nad 1800 metri so velike zaplate južnega snega, gamaše so zato kar primerne. Za obisk Ojstrice, Planjave in podobnih lepotic pa cepin najbrž ne bo odveč.